Vse v naravi je simbioza; v naravi ni ničesar, kar bi bilo maligno ali benigno, dobro ali slabo, in kar ne bi temeljilo na boju za obstoj vrste. Nasprotno, narava temelji na dinamičnem ravnovesju, v katerem so vsi elementi v medsebojni simbiozi.
Res je, da lev poje gazelo, vendar le tisto, ki je šibka, ki v begu zaostaja za drugimi, ki je izolirana od tropa. Tako gazela koristi levu kot hrana, lev pa koristi skupini gazel, ker odstrani najšibkejše člane skupine. Oddaljitev od ideje, kaj je prav in kaj narobe, nam pomaga razumeti sinergijo med različnimi elementi narave. Tudi mi, človeška bitja, smo – hočemo ali ne – del te narave in podrejeni njenim pravilom.
Narava nas je vnaprej pripravila na uspešno spopadanje z nepričakovanimi situacijami. To je storila z razvojem živčnega sistema, ki omogoča hitro odzivanje na dražljaje iz okolja. Naš živčni sistem aktivira posebne programe, kot sta boj ali beg, ko pride do nepričakovanega dogodka. Vendar nam narava določa tudi rok, v katerem moramo rešiti težave ali situacijo, sicer propademo oziroma umremo. Če problema ne rešimo pravočasno, pomeni, da se nismo zmožni prilagoditi življenju.
Biomehanika našega telesa je ključen del tega procesa. Naše telo je zasnovano za gibanje in prilagajanje. Vsak gib in vsak odziv telesa, od refleksov do kompleksnih motoričnih vzorcev, temelji na interakciji med mišično-skeletnim sistemom, živčnim sistemom in senzornimi povratnimi informacijami. Če ta povratna zanka ne deluje pravilno, se lahko pojavijo težave, kot je senzorno-motorna amnezija.
Senzorno-motorna amnezija je stanje, v katerem živčni sistem izgubi zavestni nadzor nad določenimi vzorci gibanja zaradi dolgotrajnega stresa, travme ali ponavljajočih se nepravilnih navad. To pomeni, da živčni sistem ne more učinkovito aktivirati določenih mišic, ker so te zaradi napačnih gibalnih vzorcev v dolgotrajnem stanju zakrčenosti ali paralize. Posledično se vzpostavijo kompenzacijski mehanizmi, ki pogosto vodijo v kronične napetosti, slabšo držo, bolečine in zmanjšano učinkovitost gibanja.
Senzorno-motorna amnezija nastane zaradi disfunkcije komunikacije med senzornim in motoričnim delom živčnega sistema. Senzorični sistem (čutila) ne daje pravilnih povratnih informacij o položaju in gibanju telesa, kar ovira motorični odziv. Ta začarani krog lahko prekine le zavestna praksa, ki vključuje ozaveščanje teh vzorcev, ponovno učenje pravilnega gibanja in povrnitev zdrave biomehanike.
Podobno kot rastlina, ki mora prilagoditi svojo strategijo, da preživi v naravi, bi se morali tudi mi naučiti prepoznati svoje “zamrznjene” gibalne vzorce in jih postopoma ponovno integrirati v ustreznejše in učinkovitejše biomehanične vzorce.
Rastlina to ve, in če reka spremeni tok, tako da se oddalji od nje, se bo rastlina aktivirala in čim prej pognala korenine globlje v zemljo, da bi našla novo vodo in se ne bi posušila. Zato ima rok, v katerem mora to storiti, če hoče preživeti. Tako kot ima rastlina določen rok, v katerem mora najti novo vodo, da preživi, imamo tudi mi omejen čas, da se odzovemo na stresne situacije. Če tega ne storimo, ostanemo “zamrznjeni” v problemu.
Pogosto nam ne uspe rešiti problemov, ker ostajamo ujeti v vzorce senzorno-motorne amnezije. Namesto da bi se odzvali, še naprej vztrajamo v togih biomehaničnih in živčnih vzorcih, ki nas zadržujejo v stanju kronične napetosti. Odločeni, da “dokažemo svoj prav,” neprestano povečujemo konfliktno maso. Vadimo se v tem, da ne čutimo in ne zaznamo, kar se dogaja v našem telesu, zaradi česar ne prepoznamo, kaj nas v resnici ovira.
Naj navedem primer: če se z roko dotaknemo ognja, jo v trenutku umaknemo, ne da bi se izgubljali v globokih razmišljanjih in filozofiranju. To je rezultat popolne usklajenosti med senzornim sistemom, motoričnimi odzivi in delovanjem živčnega sistema. Toda v vsakdanjem življenju se zdi, kot da smo se privadili na to, da ne čutimo ognja, ki nas žge. Na koncu ostanemo z zoglenelo roko, pri tem pa menimo, da je ogenj slab, in si domišljamo, da nam bo nekdo povrnil roko v prejšnje stanje. To je podobno, kot da bi v vsakdanjem življenju neprestano udarjali z glavo ob zid, namesto da bi se premaknili in šli skozi vrata.
Dejstvo je, da je telo sprva sposobno obnovitve, toda ko mejo prekoračimo (na primer ob kroničnem ponavaljanju napak), telo tega ne zmore več. Biomehanične poškodbe, povezane s senzorno-motornimi napakami, se kopičijo, dokler telo ne postane popolnoma neučinkovito.
V resnici niso glavni problem niti nepričakovani dogodki niti naše telo ali narava. Problem ni v tem, da bi bil hudoben zid ali ogenj, temveč v tem, da se zaradi senzorno motorne amnezije in prenizke čustvene zrelosti težko premaknemo v boj ali beg, uredimo situacijo ali se oddaljimo od tistega, kar nam povzroča bolečino in slabo počutje ter nas drži v napetosti.
Z redno čutno-gibalno prakso, ki vključuje ozaveščanje senzorno-motoričnih vzorcev, pa se lahko približamo resničnejšemu čutenju in postanemo bolj pozorni na tisto, kar je za nas resnično pomembno, potrebno ali nevarno. To lahko storimo kot edinstvene osebe s svojo osebno zgodovino, hkrati pa ustvarimo učinkovito delovanje svojega živčnega sistema in biomehanike.
(Vir; Bolezen je nekaj drugega! Mark Pfister in Simona Cella)
Karim Al Saleh
