Ali si zares želimo miru?
Ko pomislimo na mir, si običajno predstavljamo stanje brezskrbnosti, tišine, sproščenosti in lahkotnosti. Vsi si ga želimo, kajne? A vprašajmo se – koliko smo zares pripravljeni narediti zanj? Kaj se zgodi, ko si vzamemo eno uro časa in poskusimo biti umirjeni?
Če smo vajeni živeti v kronični napetosti, ki se je pogosto zasidrala že v otroštvu, še posebej, če smo odraščali v okolju kronično povišanega pritiska in stresa ter to prenesli skozi faze odraščanja, nam je občutek miru danes lahko popolnoma tuj. Naše telo in živčni sistem takšno stanje prepoznata kot nenavadno in nepravilno, saj smo se v preteklosti navadili živeti pod visokim pritiskom. Napetost tako postane del naše biomehanike – mišice so zakrčene, dihanje plitvo, telo pa pripravljeno na obrambo, boj ali beg. Nastane mišični oklep – kronična napetost, ki nas ščiti pred neprijetnimi občutki, potlačenimi čustvi in spoznanji v kakšnih odnosih resnično živimo ali pa smo nekoč živeli.
Dolgotrajna napetost pa ne vpliva zgolj na mišice. Lahko vodi tudi v vedno močnejšo senzorno-motorično amnezijo, stanje, ko izgubimo stik z določenimi deli svojega telesa. Ne opazimo več, da so določene mišice nenehno napete, saj to postane za nas “normalno”. Ta izgubljeni stik s telesom povzroči, da težko razumemo, zakaj v sebi občutimo nemir, tesnobo ali napetost, čeprav zunanjih groženj morda sploh ni več.
In tu se pojavi paradoks. Ko si končno dovolimo sprostiti in umiriti, telo in um tega ne prepoznata kot varno stanje. Ko se mišice začnejo mehčati in živčni sistem preklapljati v parasimpatično stanje (stanje počitka in regeneracije), se lahko na površje prebijejo potlačeni občutki, spomini in čustva, ki so bila dolgo zakopana pod plastmi mišične zakrčenosti. Mir, ki smo si ga želeli, nenadoma spremljata tesnoba in strah – strah pred soočenjem z vsem, kar smo tako dolgo potiskali stran od zavesti.
Resnični mir ni zgolj “izklop” napetosti. Je proces. Potrebno je, da si dovolimo začutiti nemir, ga razumeti in se z njim soočiti. To vključuje zavestno sprostitev mišičnega oklepa, prebujanje senzornega stika z lastnim telesom, višanje čustvene zrelosti in postopno preoblikovanje našega okolja in živčnega sistema, ki mora znova najti varnost v umirjenosti.
Zato naslednjič, ko začutite potrebo po miru, poskusite prisluhniti telesu. Kje čutite napetost? Kakšni občutki se pojavijo, ko se poskusite upočasniti? Bodite nežni do sebe in ne bežite pred neprijetnim. Pot do pravega miru vodi skozi sprejemanje nemira.
Pravi mir ni odsotnost gibanja, temveč stanje globoke notranje skladnosti. Ko smo pripravljeni začutiti in sprostiti zakoreninjene napetosti, tako v telesu kot v umu, postajamo pretočni, svobodni in resnično umirjeni.
Ali si res želimo miru? Odgovor je v tem, koliko smo pripravljeni začutiti in sprejeti svoj nemir.
Karim Al Saleh
