Biološka evolucija in razvoj kortikalnega nadzora
Biološka evolucija je proces, skozi katerega se organizmi postopoma spreminjajo in prilagajajo, kar vodi v razvoj novih vrst. Gre za kompleksno dinamiko sprememb, ki vključuje fiziološke, vedenjske in funkcionalne prilagoditve. Osrednja tema evolucije je prilagajanje organizmov na njihovo okolje, kar jim omogoča preživetje in razmnoževanje. Evolucija je lahko dvorezen meč, saj nenehno premika meje, kar lahko povzroči kroničen stres in kronično napetosti v živčnem sistemu.
Ena ključnih značilnosti tega procesa pri ljudeh je razvoj kortikalnega nadzora – sposobnosti zavestnega upravljanja telesa in vedenja, ki je tesno povezan z evolucijo človeških možganov, zlasti neokorteksa. Korteks, najbolj zunanji sloj možganov, je tisti del, ki omogoča človeku zavestno dojemanje, razmišljanje, načrtovanje in predvsem nadzor nad svojim telesom in dejanji. Kortikalni nadzor je ključnega pomena, saj omogoča prostovoljno gibanje, kar loči človeka od drugih živali, katerih gibanje je pogosto vodeno z avtomatskimi refleksi in fiksnimi vzorci vedenja. V zgodnjem otroštvu se razvije sposobnost prostovoljnega nadzora, kar omogoča otroku, da se nauči sedeti, hoditi in izvajati zapletene gibe. Vse te funkcije so nadzorovane s korteksom, ki nadzira podkortikalne refleksne mehanizme. Na ta način se vzpostavi ravnovesje med refleksnimi in zavestnimi mehanizmi nadzora.
Zaradi travm, potlačenih/popačenih čustev, poškodb, prekomernega stresa, nerazrešenih medsebojnih odnosov in delno tudi staranja se lahko zgodi, da kortikalni nadzor oslabi ali se funkcija kortkesa poslabša ali popolnoma izgubi. Senzorično-motorična amnezija je pojav, ko oseba postopoma izgubi zavedanje nad določenimi mišicami ali gibi, kar vodi v to, da se ti procesi odvijajo avtomatizirano, brez zavestnega nadzora. To pomeni, da se možgani začnejo vračati v bolj refleksno stanje, značilno za zgodnejše faze razvoja in evolucije.
Svoboda gibanja in evolucijski razvoj
Ena ključnih posledic razvoja kortikalnega nadzora pri ljudeh je večja stopnja svobode gibanja in vedenja. V naravi lahko opazujemo, kako so mnoge živali ujetniki svojih fiksnih motoričnih vzorcev. Določene vrste žuželk imajo zelo specifične in nespremenljive vzorce vedenja, ki jih narekujejo njihovi genetski programi. Njihovo vedenje je predvidljivo in omejeno, kar pomeni, da nimajo prave izbire glede svojih dejanj. Pri človeku pa je razvoj korteksa omogočil večjo fleksibilnost in svobodo v vedenju. S pomočjo kortikalnega nadzora lahko človek analizira situacijo, ocenjuje možnosti in se odloča, kako bo ukrepal. Ta sposobnost izbire med različnimi možnostmi je eden ključnih dosežkov človeške evolucije.
V sodobnem svetu se zdi, da se narava evolucije pogosto srečuje z izzivi, ki izhajajo iz prehitrih sprememb v okolju. Družine in posamezniki se lahko znajdejo v situacijah, ko se okolje spreminja, telo in družinske dinamike pa ostajajo nespremenjene. To ustvarja močno napetost, ki vodi v razvoj konične oblike senzorično-motorične amnezije, kjer ljudje izgubijo zmožnost zavestnega nadzora nad svojim telesom in dejanji.
Povratne informacije in kibernetika
Temeljni princip, ki omogoča svobodno izbiro in prilagodljivost, je sistem povratnih informacij, ki je bistveni del človeškega nevrološkega sistema. Kibernetika, ki jo je leta 1947 utemeljil Norbert Wiener, se ukvarja s proučevanjem samoregulacijskih sistemov, ki temeljijo na povratnih informacijah. Človeški senzorno-motorični sistem deluje na podobnih principih – za vsako gibanje prejema povratne informacije o uspešnosti izvedbe. Na podlagi teh informacij lahko korteks prilagaja nadaljnje gibe in izboljšuje natančnost delovanja. To je ključno za ohranjanje ravnovesja v svetu, ki se nenehno spreminja.
Da bi ponovno vzpostavili kortikalni nadzor, je ključno, da oseba prejme nove senzorične povratne informacije, ki možganom omogočijo ponovno učenje pravilnega nadzora nad mišicami. Eden izmed primerov takšnega učenja je pendikularni odziv, ki ga vidimo pri sesalcih. Pendikularni odziv oz. pendikulacija je zavestna aktivacija in sproščanje mišic, kar omogoča možganom, da občutijo in si “zapomnijo” določene mišice ter se naučijo, kako jih bolj učinkovito uporabljati. Pri mačkah, na primer, vidimo, kako se pendikulirajo po spanju, kar jim omogoča, da ponovno vzpostavijo nadzor nad mišičnim tonusom.
Vloga kortikalnega nadzora pri odpravljanju kroničnih težav
Pri zdravljenju motenj gibanja, zakrčenosti in bolečin, ki so posledica senzorično-motorične amnezije, je ključno, da posameznik prejme povratne informacije, ki mu omogočajo, da ponovno pridobi zavesten nadzor nad mišicami. Senzorično-motorična povratna zanka omogoča osebi, da zazna napetosti v mišicah, jih sprosti in nato ponovno nadzoruje. S tem se postopoma zmanjšuje neprostovoljna oziroma podzavestna napetost mišic, kar vodi k izboljšanju gibanja in zmanjšanju bolečin. V kontekstu evolucije je to razumeti kot proces, ki temelji na prilagodljivosti in učenju. Biološka evolucija je pripeljala do razvoja zapletenih nadzornih sistemov, ki temeljijo na povratnih informacijah. Kortikalni nadzor je ključni dosežek, ki omogoča svobodo gibanja in prilagajanja. Proces učenja, pridobivanja novih informacij in zavestnega nadzora nad telesom omogoča, da človek ohranja fleksibilnost in nadzor tudi v starosti ali ob različnih motnjah, kot so travme, poškodbe, prisilna drža in potlačena čustva.
Razumevanje tega procesa je ključno za razumevanje človeškega razvoja ter za napredek v medicini in terapiji. Evolucija nas je pripeljala do te točke, kjer svobodno delujemo zahvaljujoč korteksu ter nenehnim povratnim informacijam iz okolja in lastnega telesa. Ključno je, da si prizadevamo ohranjati ravnovesje med prilagoditvami na okoljske spremembe in notranjim delovanjem našega telesa, saj le tako lahko uspešno navigiramo v svetu, ki je nenehno v gibanju. Po mojih izkušnjah je v sodobnem svetu edini način za ohranjanje ravnovesja redno delo na svoji interocepciji. To pomeni, da se vsaj enkrat na dan namerno upočasnimo, se s čutno gibalno prakso globoko povežemo ter si iskreno odgovorimo, kako smo, kje smo, kako živimo, kako funkcioniramo. Iz notranjega kompasa nato sprejemamo odločitve za nadaljnje korake.
(Ideja za pisanje članka je nastala iz domače naloge za učitelja AEQ metode 3.stopnje, Vir; Thomas Hanna)
V naslednjem 25-dnevnem spletnem programu, ki se začne 16. novembra 2024, se bomo osredotočili na urejanje kroničnih težav v spodnjem delu telesa, hrbtenici in respiratornem sistemu (dihala).
Več informacij o programu najdete na spletni strani: