Pri vsakem problemu, ki nas moti, omejuje, ovira ali ogroža, se sproži avtonomni odziv živčnega sistema, ki dvigne potencialno energijo, potrebno za aktivni boj s problemom ali beg stran od problema, če za reševanje problema nimamo dovolj izkušenj, znanja, zrelosti, kompetenc, interesa, moči, podpore okolja. V primeru, da ne moremo, ne znamo ali ne smemo uporabiti boja ali bega za ureditev problema, se na problem odzovemo z zamrznitvijo oz. paralizo. Takrat se potencialna energija, potrebna za boj ali beg, ujame v telo, bolj podrobno v tkivih, kot so mišice, fascije, organi itd. Dvigne se mišični tonus, mišice postanejo napete, napetost mišic stisne fascije, kar ustvari upor v telesu in to zmanjša učinkovitost drže, gibanja in dihanja.
Rek “The Issues are in the Tissues” drži, ker se prav čustva, ki bi morala biti uporabljena za ureditev problema, skladiščijo v tkivih. Ta ustvarijo blokade v pretoku energije in to popači biomehanične vzorce, kar negativno vpliva na držo, gibanje, dihanje in vedenje osebe. To potrjuje tudi 2. zakon termodinamike, ki govori o zakonu o ohranitvi energije. Zaprt sistem (telesna membrana oz. soma), ki ustvari določeno potencialno energijo, jo ne more izničiti, lahko jo uporabi ali pa ji spremeni obliko. To potrjuje, da se vse nerazrešene travme in potlačena čustva shranjujejo v telesu, in če jih primerno ne sprostimo in izrazimo oz. uporabimo, potem potencialna energija spremeni obliko v zakrčenost, vnetja, bolečine in bolezni.
Spreminjanje senzorno-motorne povratne zanke ter poglabljanje v občutke, potencialno energijo, čustva, gibanje in dihanje nam omogoči, da blokade in potlačena čustva prepoznamo, jih začutimo, sprostimo in potem z več občutka, zrelosti, izkušenj in nadzora sproščeno potencialno energijo uporabimo za spremembo gibalnih in dihalnih vzorcev, ki so osnovna baza za čustvene in vedenjske vzorce. Večja sproščenost, boljše dihanje in biomehanična učinkovitost nam omogočajo, da smo psihofizično bolj stabilni in kreativni pri reševanju problemov, kar nas vodi v pozitivno spremembo in višjo urejenost okolja. Urejeno okolje omogoča večji delež parasimpatičnega stanja avtonomnega živčnega sistema in nižanje simpatičnega stanja boja, bega in zamrznitve, kar je pogoj, da odpravimo kronično zakrčenost in bolečine.
AEQ vaje so ključni del AEQ pristopa.
AEQ nas nauči poslušati in občutiti telo, ozavestiti gibe ter reprogramirati možgane, da lahko mišice začnejo delovati pravilno. Da bi to ponotranjili, moramo gibe redno raziskovati, se jih učiti in naučeno vaditi. »AEQ vaje se učimo izvajati ravno zato, da z zavestno kreativnostjo vnesemo spremembo delovanja v mišično živčni sistem. Vaje zmanjšujejo kronično zakrčenost mišic in fascije ter tako zmanjšujejo upor telesa in podzavesti pri uvajanju sprememb, ki so potrebne za drugačno vedenje in odnose. To pa nadalje omogoči odpravo kroničnih stanj. Manjša zakrčenost mišic pomeni tudu manjši odpor, kar omogoča jasnejšo in hitrejšo komunikacijo znotraj in zunaj nas, jasnejše zaznavanje sebe in pravilnejša dejanja.
Z AEQ vajami lahko popravimo napake pri nepravilno ponavljajočih se gibih, zmanjšamo vpliv senzorno-motorične amnezije, kontroliramo gibe, gibanje in vedenje. To pozitivno vpliva na spreminjanje naših vedenjskih, osebnostnih in psihičnih vzorcev. Bolje začnemo razumeti sebe, druge in medsebojne odnose.
