Pri odpravljanju čutno-gibalne amnezije lahko pride do različnih sprememb. Oseba s kronično obliko čutno-gibalne amnezije postopoma izgubi občutek za gibanje, kar vodi v slabši zavestni nadzor nad mišicami. Čutno-gibalna amnezija najmočneje vpliva na skeletne mišice, ki so ključne za zdravo, učinkovito in usklajeno gibanje, a jim v vsakdanjem življenju pogosto namenjamo premalo pozornosti.
Ko s somatskim gibanjem začnemo zmanjševati čutno-gibalno amnezijo ter sproščati kronično mišično napetost, se zaznavanje telesa bistveno poveča. S tem se izboljša tudi zavestna kontrola nad mišično-skeletnim sistemom.
Če oseba v preteklosti ni doživela večjih fizičnih ali čustvenih poškodb, se lahko čutno-gibalna amnezija s pomočjo vaj in aktivnih obravnav odpravi razmeroma hitro. Gibanje postane mehkejše, telo bolj gibljivo in okretno, prisoten je občutek večje svobode in lahkotnosti brez izrazitejših reakcij.
Kadar pa je čutno-gibalna amnezija posledica močnih fizičnih ali čustvenih poškodb – ali kadar je oseba travmo doživela intenzivneje, kot je bila objektivno – se lahko proces odvija drugače.
Čutno-gibalno amnezijo si lahko predstavljamo kot stanje, v katerem mišice »zamrznejo«. Ob poškodbi ali ogroženosti se mišice v določenem delu telesa skrčijo in ostanejo napete, dokler nevarnost ne mine in se telo ali okolje ne vrne v ravnovesje. Če pa okolje ostaja dlje časa nespremenjeno ali poškodba ni celostno in dovolj globoko zaceljena, mišice ostanejo zakrčene tudi več let. Takrat mišična napetost postane podzavestna, mišice pa kronično zakrčene.
Kronično napete mišice imajo zmanjšano funkcionalnost, saj izgubijo sposobnost sproščanja in naravnega pulsiranja. To vodi v manj učinkovito gibanje in slabše sodelovanje med agonisti in antagonisti, zaradi česar se poraba energije med gibanjem poveča. Ko oseba začne sproščati globoko, dolgotrajno mišično napetost, se lahko pojavijo različne reakcije, značilne za proces zmanjševanja čutno-gibalne amnezije.
Z zmanjševanjem napetosti se poveča zaznavanje telesa, mišic in gibanja, s tem pa se povrne tudi občutek za bolečino. Ko se »zamrznjene« mišice začnejo »odmrzovati«, se lahko pojavi prehodna bolečina. Ta bolečina ni znak poškodbe, temveč del procesa zdravljenja. Ob tem se pogosto sproščajo tudi potlačena čustva, občutki bolečine, utrujenosti in šibkosti, ki so posledica dolgotrajnega stresa in neučinkovitih gibalnih vzorcev.
Bolečino v tem procesu lahko primerjamo z občutkom odmrzovanja, na primer ko imamo zaradi mraza premražene roke in jih nato ogrevamo pod toplo vodo. Bolečina je neprijetna, a hkrati nosi obljubo olajšanja in ugodja. Gre za obdobje regeneracije, ko telo zbira novo energijo in se postopoma osvobaja starih pritiskov, ki so mu škodovali. V tem času se lahko pojavijo tudi čustvene reakcije – tiste, ki bi morale biti izražene že v preteklosti, pa jih oseba ni znala, mogla ali smela izraziti. S tem odvečna energija zapušča telo in ustvarja prostor za novo, bolj urejeno in podporno energijo.
Če v procesu vztrajamo dovolj dolgo ter vaje izvajamo dosledno in redno, se mišice postopoma sprostijo, bolečina izzveni, svobodno in učinkovito gibanje pa postane naraven del vsakdanjega življenja.
