Višanje čustvene inteligence lahko hitro postane past, ki nam preprečuje dvig celostne čustvene zrelosti. V teoriji se vse lepo sliši in danes lahko hitro dosežemo višjo čustveno inteligenco (že zaradi hitrega in lahkega dostopa do ogromne količine informacij). Teorijo prenesti v prakso pa je pogosto bistveno večji izziv. Inteligenco višamo z znanjem, zrelost pridobivamo z zavestnimi dejanji.
Soma (celovit organizem, ki zajema telo, podzavest in zavest) ima super moč, da se lahko hitro prilagodi okolju in ima tendenco, da na vsak način ohranja notranje ravnovesje v različnih okoliščinah, zato da nas ohranja pri življenju. Sprememba pa se nam po naravi upira, ker zahteva premik, in vsak premik zahteva porabo energije. Zato se je prepustiti podzavestnem toku energije kratkoročno skoraj vedno boljša izbira kot spreminjati smer toka. To potrjujejo tudi Newtonovi zakoni.
Telo v gibanju ima tendenco, da ostane v gibanju, in telo v mirovanju ima tendenco, da bo ostalo v mirovanju. O tem govori zakon vztrajnosti. Če želimo spremeniti vektor gibanja, potem je potrebno dodati silo. Na silo lahko gledamo kot na vektorsko usmerjeno potencialno energijo, ki jo z določeno namero spremenimo v kinetično energijo ter vplivamo na spremembo smeri gibanja (2. Newtonov zakon). To pa, kot sem prej omenil, sproži odpore in upore, ker je potrebno vložiti potencialno energijo.
Se pravi, če želimo dvigati celovito čustveno zrelost, se je najprej potrebno postaviti v začasno entropijo, kjer bomo porabili energijo za spremembo smeri gibanja ali vedenja, da bi lahko dosegli sintropijo in se s pravilnimi dejanji (procesi alostaze) premaknili v višjo urejenost homeostaze. Potrebno je premagati upore in odpore ter sprejeti neprijetne občutke, ki pridejo vedno, ko se odločimo za spremembo, ne glede na to, ali razumemo, da je ta sprememba dobra za nas in našo okolico. Podzavest ne razume ter jo je potrebno z vztrajnostjo in potrpežljivostjo naučiti novega vedenja. Ravno to prehodno neprijetno stanje, ki ga je potrebno zavestno prestati za potreben preobrat, da pridemo na drugo stran učinkovitejšega delovanja, je tisto, kar dviga našo celovito zrelost. Celovita telesno/zavestna izkušnja je tista, ki nas po spiralnem vzorcu dvigne na višjo raven.
Teorija je vsekakor pomembna v tej enačbi, ker če teorija ne štima, potem tudi praksa ne more. Pomembno pa je, da teorija ne ostane način reševanja problemov, ker se to hitro prelevi v premlevanje in pametovanje o problemu. Ko enkrat določimo problem in razumemo, kaj bi ga lahko rešilo, si je potrebno ‘umazati roke’ in se problema lotiti konkretno in zavestno z dejanji.
Človek pa se bo običajno prej navadil na kamenček, ki ga špika v zadnjo plat, kot bi se vstal in premaknil na bolj gladko površino. Medtem bo pa drugim govoril, kaj vse bi oni morali narediti, da bi bilo bolje. Znanje je koristno, dokler smo pripravljeni izvajati dejanja, v nasprotnem lahko tudi dobre informacije postanejo toksične, ker nam dajejo občutek, da napredujemo, v resnici pa smo ujeti v past, kjer zavest napreduje, telo pa zastane v starih običajih. Ločenost med telesnim in zavestnim pa vedno vodi v razvoj kroničnih težav.
Zdaj pa dosti dela na inteligenci, gremo k praksi.
Velik objem vsem!
Karim
