Kako ločiti zdravo voljo od uničujoče?
Ena najpomembnejših življenjskih ugotovitev je razumevanje, kako močno na naše življenje vpliva način mišljenja. Mišljenje posameznika določa, kako živi, kako se odloča in kakšne rezultate ustvarja. S spremembo mišljenja se zato spreminja tudi tok življenja.
Volja in mišljenje sta med seboj tesno povezana in se nenehno prepletata. Z voljo lahko vplivamo na mišljenje, mišljenje pa določa naše počutje, vedenje in življenjske rezultate. Hkrati pa je pomembno razumeti tudi manj prijetno resnico: z voljo si lahko zelo škodujemo. To je v sodobnih, razvitih družbah vidno na skoraj vsakem koraku.
Ključno pravilo je naslednje:
kadar sta volja in mišljenje v nasprotju, vedno zmaga mišljenje, ne glede na to, kako močna je volja. Mišljenje ima v takšnih primerih bistveno večjo moč, saj je neposredno povezano s telesom in podzavestnimi vzorci delovanja.
Primer neustrezne, uničujoče volje
Predstavljajmo si osebo, ki osem ur na dan sedi za računalnikom v sključeni, naprej nagnjeni drži. Njeno delo zahteva visoko stopnjo pozornosti, odgovornosti in psihične energije, kar na dnevni ravni povečuje pritisk v telesu. Ker stresa ne zna sproščati ali za to ne poišče ustrezne podpore, je njeno telo kronično v podzavestni aktivaciji refleksa akcije (boj – jeza).
Ta refleks je sicer koristen, dokler je zavesten in začasen. Težava nastane, ko postane kroničen in nezaveden ter začne vplivati na mišljenje posameznika.
Zaradi dolgotrajnega sedečega dela, pritiska in strahu pred prihodnostjo telo poleg refleksa akcije postopno prevzame tudi držo refleksa umika (beg – strah). Tako se v telesu hkrati vzdržujeta dva nasprotujoča si refleksa, kar ustvarja močno notranjo napetost in zmedenost v živčnem sistemu.
Dan pred novim letom se ta oseba odloči za novoletno zaobljubo.
Glas volje pravi:
»Od jutri bom začel teči. Tako bom razbremenil stres in spravil telo v boljšo formo.«
Oseba se ne zaveda, da je njeno mišljenje že dolgo pod vplivom jeze, strahu in zamrznitve ter da odločitev ne izhaja iz zrelega, uravnoteženega stanja, temveč iz telesa, ki je preobremenjeno in dezorganizirano. Z močjo volje tako telesu naloži še večji pritisk.
Naslednji dan začne s tekom.
Zaradi močne blokade trupa, ki je posledica kronične aktivacije obeh refleksov, je spiralna rotacija trupa skoraj povsem onemogočena. Energija gibanja se zato preusmeri v periferijo – v roke in noge. Zamrznjen trup ob teku prejema še več mehanskih in notranjih obremenitev, kar dodatno poslabša držo, dihanje in gibanje.
Po enem mesecu oseba opusti novoletno zaobljubo.
Bolečine v petah, kolenih, kolkih in hrbtenici se stopnjujejo.
Kljub močni volji zmaga mišljenje – oziroma stanje telesa, ki tega gibanja preprosto ni zmoglo. Obremenitve so presegle trenutno stopnjo zmogljivosti, znanja in zrelosti za zahteve, ki si jih je oseba naložila. To negativno vpliva tako na gibanje kot na delovno učinkovitost in splošno počutje.
Kdaj je volja zdrava in nam koristi?
Volja je zdrava takrat, ko so želje in zahteve znotraj naših trenutnih zmogljivosti, znanja in stopnje zavedanja.
V opisanem primeru bi oseba, če bi si resnično želela boljše počutje in gibanje brez bolečin, najprej morala dvigniti zavedanje svojega trenutnega stanja. To je osnovni pogoj, da lahko stanje sploh sprejmemo in ga začnemo spreminjati. Ob tem bi potrebovala tudi ustrezno znanje, ki bi ji omogočilo varno in postopno pot do cilja.
Z razumevanjem telesnih refleksov, dihanja in pomena spiralne rotacije trupa pri teku bi lahko začela znižati mišični tonus, spremeniti gibalne navade in držo ter se na počasen, premišljen način učiti učinkovitega gibalnega vzorca. S tem bi se postopoma spreminjalo tudi mišljenje, ki bi se vse bolj usklajevalo z voljo in cilji.
Ko je telo bolj sproščeno, uravnoteženo in prilagojeno obremenitvam, dobi volja pravo mesto v enačbi.
Ko sta volja (um) in mišljenje (telo) v soglasju, se učinki ne seštevajo – temveč množijo.
Rezultati, mišljenje in trajnost sprememb
Rezultati so vedno posledica naših prepričanj in mišljenja. Kratkoročno jih je mogoče doseči tudi z voljo, ki je v nasprotju s telesnim stanjem, vendar to zahteva enormen napor in ni dolgoročno vzdržno brez negativnih posledic.
Če z rezultati ali življenjem nismo zadovoljni, je nujno, da zavestno prepoznamo mišljenje, ki stoji za temi rezultati. Pomembno je razumeti, kje in kdaj smo takšne vzorce razvili, ter jih postopno, zavestno in telesno podprto spreminjati.
Pretiravanje v trudu je vedno znak pomanjkanja razumevanja prave mere. Zato sta urjenje zavedanja in samoregulacije ključna. Ko nekaj začutimo, razumemo in povežemo s telesom, to lahko tudi trajno spremenimo.
Razlikovanje med voljo in mišljenjem je temeljno za razumevanje vpliva somatske gibalne in dihalne prakse, s katero postopno zmanjšujemo bolečine, izboljšujemo odzivnost živčnega sistema ter povečujemo učinkovitost in lahkotnost gibanja.
