DINAMIČNI OKLEP
Opažam, da vsi, ki me poiščejo zaradi kroničnih bolečin ali dolgotrajnih telesnih stanj, trpijo za kronično povišanim mišičnim tonusom (značajskim oklepom). Ta jim onemogoča učinkovito dihanje ter realno zaznavanje lastnega telesa (interocepcija) in okolice (propriocepcija). V somatski praksi takšno stanje imenujemo senzorično-motorična amnezija. V tem stanju sebe in okolje zaznavamo popačeno, zato nismo zmožni ustrezno vplivati na dogajanje okoli sebe – niti takrat, ko je to nujno ali močno zaželeno.
Dinamični mišični oklep in dihanje
Za učinkovito dihanje je nujen dinamičen mišični oklep, ki je dobro povezan s senzornim in motornim korteksom. Ta zaznava razlike v notranjih in zunanjih pritiskih ter o njih pošilja natančne senzorne informacije v možgane. Več ko je preprek v pretoku energije iz telesa v zavest – kar je značilno za senzorično-motorično amnezijo, odtujenost in iluzijo – slabše je zavedanje realnega stanja v telesu in okolju.
Če so podzavestni vzorci dovolj učinkoviti pri uravnavanju notranjih in zunanjih pritiskov, težav ni. Ob stresu se mišični tonus zviša in telo se pripravi na dejanje, po razrešitvi stresa pa se tonus zniža in omogoči počitek. Težava nastane, ko avtomatika podzavesti ali limbičnega sistema pri tem odpove. Takrat ostanemo ujeti bodisi v previsokem bodisi v prenizkem notranjem pritisku, kar onemogoča učinkovito izražanje kinetične energije, potrebne za reševanje težav, zadovoljevanje potreb in ohranjanje notranje homeostaze.
Vloga zavesti in korteksa
Struktura in funkcija živčnega sistema sta zasnovani tako, da se ob neučinkovitosti avtomatskih vzorcev v zavest in korteks prenašajo vse močnejše informacije iz telesa in čutil. To aktivira čelni reženj, ki je sposoben poiskati naprednejše rešitve od tistih, ki so bile nekoč dovolj dobre, danes pa pogosto niso več ustrezne.
Takšna sprememba pomeni odmik od tradicije in ustaljenih vzorcev okolice, ki delujejo kot zaščita preživetvenih strategij iz preteklosti. Izhod iz cone udobja zato upravičeno sproži strah, dvom in odpor ter kratkoročno zahteva več časa in energije kot vztrajanje v starem, kjer večino dela opravi podzavest.
Zakaj so spremembe težke
Zavestno si skoraj vsi želimo sprememb na bolje, še posebej dolgoročno. Čeprav razumemo, da bi nove, bolj zdrave navade koristile našemu razvoju in počutju, je te spremembe težko udejanjiti v praksi. Razlog je preprost: spremembe najprej povzročijo entropijo – občutek razpada, nereda in nestabilnosti.
Podzavest sprememb ne mara. Deluje po ustaljenih vzorcih, ki so se nekoč izkazali kot dovolj dobri za preživetje. Ko zazna poskus spremembe, se odzove z odporom, strahom in dvomom. Zato so pri spreminjanju navad ključni vztrajnost, rednost, radovednost in potrpežljivost.
Kratkoročno spremembe pogosto prinesejo akutno bolečino, upočasnjen čas ali celo občutke depresije – dolgoročno pa vodijo v boljše odločitve, učinkovitejša dejanja in sintropijo: več reda, užitka, miru in življenjske energije.
Laž kot strategija preživetja
Ko se ne počutimo slabo, a tudi ne zares dobro, je naravna težnja, da stanje ohranimo. Pogosto si zato ustvarimo notranje razlage in laži, s katerimi ohranimo občutek navideznega ravnovesja. Te laži zahtevajo dvig mišičnega tonusa in dodatno odebelitev oklepa, da resnično stanje ostane potlačeno.
V takšnem stanju je dihanje neučinkovito, omejeno in toga, vendar tega zaradi senzorično-motorične amnezije in iluzije ne zaznamo. Resnično stanje razkrije šele zavestna somatska praksa z dihalnimi vajami, kjer jasna navodila, povratne senzorne informacije in objektivno merjenje ritma dihanja pokažejo realnost telesnega vedenja.
Za mnoge je to sprva šokantno, saj razkrije, da stanje ni naključje ali usoda, temveč posledica dolgotrajnih vzorcev. Laž nam kratkoročno prinese olajšanje, dolgoročno pa vodi v trpljenje, kronične bolečine in globoko entropijo.
Pot iz senzorično-motorične iluzije
Zmanjševanje senzorično-motorične amnezije in odtujenosti postopoma razkraja iluzijo. To nam omogoči, da prepoznamo neučinkovite navade, vzorce in tradicije ter ustvarimo prostor za resnične spremembe.
Spremembe sprva bolijo, a dolgoročno prinašajo stabilnost, notranji mir, radost in več življenjske energije.
ČAS IN ENERGIJA
Podzavest in okolica pogosto delujeta tako, da nam jemljeta čas in energijo ter s tem preprečujeta celostno spremembo. Posameznik, ki se resnično spremeni, namreč močno vpliva na okolico in jo s svojo prisotnostjo nezavedno vabi k spremembi. Zato okolje pogosto dopušča le površinske, zavestne spremembe, globljim pa se upira.
Celostna sprememba je zato zahteven proces, v katerem delujeta dve sili: notranji odpor podzavesti ter zunanji pritisk okolja. Potrebni so pogum, odločnost, vztrajnost in odgovornost za dejanja, ki kratkoročno prinašajo nelagodje, dolgoročno pa vodijo v svobodo.
Somatska praksa omogoča prav takšno postopno, varno in celostno spremembo. Ključno je, da tudi učitelj sam hodi to pot, saj lahko le iz lastne izkušnje ustvari varen, spoštljiv prostor za druge. S pomočjo somatskih gibalnih in dihalnih vaj, protokolov in razlag se posameznik nauči prepoznavati svoje meje ter sam določa tempo poglabljanja vase.
Le posameznik sam ima dostop do svojih občutkov, vesti in preteklosti. Naloga učitelja pa je, da z lastno integracijo, prisotnostjo in čustveno zrelostjo nudi podporo, razumevanje in varnost, v kateri se lahko zgodijo resnični premiki.
Karim Al Saleh
