Pri večjih obremenitvah je občutno težje dihati skozi nos kot skozi usta. To je verjetno razlog, da se nosno dihanje ne priporoča na treningu. Ko športniki pričnejo trenirati ob dihanju skozi nos, pogosto čutijo nezadostno količino kisika in s tem oteženo gibanje. Ne zavedajo se, da z dihanjem skozi usta zamenjujejo kvaliteto z kvantiteto.
Običajno želimo od fitnes programov takojšnje rezultate, in sicer izmerljive: koliko teže lahko dvignem, kako hitro lahko tečem, koliko kalorij porabim, kako izgledam…
Da telo navadite na nov način pravilnega dihanja, še posebej pri visoko intenzivnem treningu potrebujete čas in potrpežljivost. S takšnim programom merjenje uspeha ne bo omejeno na količino, ampak na način izvedbe s čim manj truda; torej kako z najmanjšo porabo energije, dobimo največji možni izkupiček. Prav tako bodo s takšnim pristopom treningi postali zabavnejši in bolj prijetni. Ko praktikant prične z dihanjem skozi nos, lahko pričakuje nekaj težav. Večina ni skozi nos dihala že vse od zgodnjega otroštva. Vnetje sinusov, alergije, astma, odstranitev žrelnice ali mandljev in deviacija septuma otežijo prehod dihanja skozi nos.
Prsni koš ima naravno napetost, ki se ji reče elastičen odboj. Ko dodamo to napetost ob naravnem odzivu na strah, da zadržimo dih, otrpnemo in dihamo navpično v zgornji del prsnega koša, je razumljivo, da ta prehod iz dihanja skozi usta na dihanje skozi nos ni odvisen samo od volje.
Če ves dan dihamo plitvo in kratko v zgornji del pljuč, je to približno 26 tisoč vdihov na dan. Ti navpični vdihi v zgornji del pljuč stalno vključujejo receptorje za stres in tako se telo odzove, kot da je v nevarnosti z vsakim vdihom. Kmalu postane prsni koš kletka, ki stiska pljuča in srce.
To plitko dihanje postane način življenja, kar povzroča naslednje reakcije:
-aktivira stresne receptorje v zgornjem delu prsnega koša, to sproži porabo sladkorja in kopičenje maščob
-oteži dostop do spodnjih pomirjujočih, krvi polnih delov pljuč
-prsni koš in rebra postanejo nefleksibilni in napeti
-ogrozi limfno drenažo in pretok krvi proti prsnem košu, srcu in glavi
-torakalni del hrbtenice postane trd in tog, kar vpliva na biomehaniko hrbtenice, drže in hoje
-diafragma postane tesna in manj elastična, kar povroži ločenost zgornjega od spodnjega dela telesa
-napetost diafragme vpliva na prebavne funkcije, ki povzroči zgago in kilo
-vrat in ramena postanejo napeti zaradi preveč plitkega dihanja v zgornjem delu prsnega koša
-sinusi postanejo zamašeni zaradi premajhnega pretoka zraka skozi njih in posledičnega pregrevanja
-čutili okusa in vonja ne delujeta pravilno.
To nam je že vsem znano; da je stres povzročitelj do 80% vseh bolezni. Stres povzroči sproščanje adrenalina in kortizola, ki sta degenerativna hormona. Če navadimo telo, da se lahko sooča z več stresa, ne da bi se nanj odzvali kot da je nevarnost, smo naredili velik korak v zmanjševanju entropije. Ko se naučimo dihati v spodnje dele pljuč med delom ali športom, nam bo nova elastičnost v prsnem košu dovolila, da lahko uživamo koristi gibanja ob naravnem dihanju ves dan. Dihanje bo počasi postalo funkcija, ki se bo uskladila s trenutnim stanjem v okolju, ne pa da nas bo z vsakim dihom bolj strah. Tako bo naš odziv na nevarnost realen in se bo aktiviral le, ko se bo nevarnost pojavila v meri, ki ustreza dejanski nevarnosti.
Zato, da gremo ven, treniramo in se izmučimo do konca, ni potrebno kaj dosti izkušenj in znanja. Seveda pa to zahteva veliko discipline, volje in predanosti in če bi te zmesi praktikanti vnesli v program pravilnega dihanja, bi zelo kmalu lahko tekli ali kolesarili veliko bolje, brez napora ter dihali normalno in umirjeno skozi nos. Čas, ki ga je potrebno vložiti v prilagajanje telesa novemu ritmu dihanja, je približno med tremi in desetimi meseci.
(Viri uporabljeni iz učbenika AEQ dihanja 1.stopnje)