Očitno je, da naši družbi manjka nekaj osnovnega.
Zelo dobri smo v študiranju teorije, v testiranju na drugih živih bitjih, v meritvah z tehnologijo, pridobivanjem znanja z raziskavami znanstvenikov…
Slekli smo človeško gibanje in ga popredalčkali na elemente: Anatomije, psihologije, biomehanike, fiziologije, biologije…
Gibanje poskušamo predstaviti splošni publiki na zelo kompleksen in težaveni način in potem se čudimo, ko ljudje hitro odnehajo, obupajo in se umaknejo, ker se jim zdi vse to preveč težko/kompleksno.
Če pogledamo malo širše na človeško gibanje. Seveda je človek sam po sebi zelo kompleksno bitje in potemtakem tudi gibanje samo po sebi ne more biti enostavno.
Postal sem radoveden in začel premišljevati, raziskovati in v prakso vpeljati ideje, kako to veliko kompleksnost poenostaviti, da je lahko dostopna za vsakogar.
Gibanje je lahko bogastvo, ki vam omogoča bolj lahkotno življenje. Največje bogastvo, ki ga lahko dobite z gibanjem je zavedanje senzacij med gibanjem, razvijanje idej, in medsebojno razmerje ter povezanosti med umom in telesom.
Ta modul razmišljanja nas lahko vodi v življensko pot prakticiranja in transformacije.
Človek bi moral stremeti k temu, da z vsakim letom povečuje stopnjo zavedanja, obvladovanja in izražanja telesa in s tem stopnjo zrelosti in učinkovitosti celotnega telesnega sistema. Tukaj smo, da raziskujemo in napredujemo kot vrsta homo-sapien.
Psihologinja, ki se je zadnja leta ukvarjala z igrivim gibanjem in je študirala pozitivne emocije skozi ta proces samospoznavanja je ugotovila, da veselje, ki ga dobiš skozi gibanje širi pogled na svet in širi domišljijske misli. To se ‘kar aktivira v tebi.’
Se pravi gibanje lahko vpliva nate fizično kot intelektualno, poleg vsega pa ti raziskovanje gibanja prinese nagrado in bolj verjetno dobre rešitve za težave sodobnega sveta. Skozi veselje in pozitivno energijo, se tudi vklopi sistem samozdravljenja.
Na žalost nam je moderen način življenja pustil močno rano na področju gibanja, drže, kroničnih bolečin in gibalnih omejitev.
Kot posamezniki izgubljamo stik s samim seboj in posledično tudi družbeno stik s sočlovekom in socialnim življenjem.
Trpimo na večih področjih. Eden od teh je epidemično razšrijena depresija.
World health organization poroča, da depresija trenutno igra velik faktor vzrokov nefunkcionalnosti in je eden večjih faktorjev izgorelosti in mnogih avtoimunih, kroničnih bolezni in bolečin.
Stanje depresije se je zadnjih 50 let močno povečala. Tesno povezan z epidemično depresijo je kronični/permanentni stres, saj bo pretiran stres vedno vodil človeka v stanje depresije in izgorelosti. In seveda zraven paše epidemija prevladujočega sedenja/sedečega dela in fizična neaktivnost.
Vse to zgoraj našteto je med sabo prepleteno. Od sile depresije, pretiranega stresa in fizične neaktivnosti, ki vodijo v izgubo stika s samim seboj, šibkosti in zmanjšanje količine življenjske energije.
Depresivna duša vodi telo v fizično apatijo in več sedečega vedenja, kar zopet vodi v nov cikel depresije in vse večje telesne čutno-motorične amnezije.
In podobno v obratni smeri, šibko ali poškodovano telo, lahko vodi v izgubo navdušenja nad gibanjem in s tem v slabši izgled, slabšo funkcijo, v več sedenja in depresijo, izgubo voljo do gibanja in s tem do življenja, na koncu celo obup.
Gledati na človeka samo iz enega vidika in si misliti, da duša-telo-um niso del integrirane celote/enosti;
resnično zelo težko vidim smisel v tem in da lahko govorim, da en del nas ne vpliva na drugega, bi lagal samemu sebi.
Če se osredotičmo samo na tkiva, lahko ob tem pozabimo na duha/zavest in čustva.
Če se osredotočimo samo na delovanje zavesti, ignoriramo fizično zaznavo tkiv in mišic.
Če se osredotočimo samo na um, informacije in teorijo, hitro pozabimo na prakso in lastno izkušnjo, ki na koncu največ šteje.
V umu in besedah nam je vse jasno, vsi vse vemo in vse že piše na papirju.
Nič novega si ne moremo izmisliti, niti ni več potrebno.
Ali lahko to o čemur govorimo in pišemo uporabimo v akciji?
Ali lahko vso to znanje prenesemo v delo, v prakso, v izkušnjo?
Odprimo prostor in začnimo prakticirat vse te besede, znanja, spoznanja, ki jih lahko danes dobimo.
Praksa je na prvem mestu, vse ostalo je drugega pomena in samo praksa nam lahko prinese lastno izkušnjo, na podlagi katere se lahko razvijamo, rastemo in učimo.
Svet telesa je veliko več kot štetje serij, ponovitev in kalorij.
Je zelo bogato nenehno raziskovanje, ki je idealen študij za celotno življenje.
Karim