Telesno membrano lahko definiramo kot mejo, ki ločuje naš notranji svet od zunanje okolice. Sestavljena je iz kože, podkožnega tkiva, fascije in prečno progastih skeletnih mišic. Osnovna funkcija membrane je zaščita organizma pred zunanjimi dražljaji, prav tako je pomembna njena prilagodljivost prepustnosti, zato da lahko energija prehaja iz okolja v organizem.
Že Sigmund Freud je v začetku 20.stoletja prvi začel razmišljati o zaščitnih slojih človeka, v tem primeru je kožo opisal kot posebno prevleko ali membrano, ki je odporna na stres. Razliko med tem, kako se ljudje odzivajo na vpliv zunanje okolice, nam najbolj približa govorica o ljudeh z debelo ali tanko kožo.
Da bi se zaščitili pred dražljaji iz okolja, moramo povečati mišični tonus in omrtvičiti zunanjo površino membrane. Vsi čutilni organi, ki se nahajajo na površini organizma, povečujejo njihovo občutljivost glede na izkušnje in dogodke iz zunanjega sveta. Če je občutljivost zmanjšana, je zmanjšana povezanost z zunanjim svetom.
Zavest lahko definiramo kot usmerjeno luč v temi, ki nam omogoča videti samo tisto, v kar luč sveti. Podzavest opazuje tudi ostala stanja v okolju in če so dražljaji iz okolice dovolj močni, ustvarijo občutke, kateri aktivirajo opazovanje in prepoznavanje tega dražljaja na površini možganov.
Vsi ste že kdaj doživeli (recimo na avtobusu) občutek, da vas nekdo opazuje, čeprav vaš pogled ni bil niti približno usmerjen v osebo, ki vas opazuje. Vendar vam je nekaj v ozadju govorilo, da pogledate v točno to smer, kjer je ta oseba, ki vas gleda. Ko je občutek dovolj močan, potem zavest usmerimo proti dražljajem iz okolja (oseba na busu), potem analiziramo in se odločimo, kako bomo ukrepali, če ne zaznamo nevarnosti, usmerimo zavest v novo nalogo, ker je nemogoče zavestno opravljati dve nalogi hkrati.
Percepcijo lahko opišemo kot funkcijo zavesti, ki organizira prispele informacije iz raznih čutil v telesu in jih interpertira na površini možganov, kjer se potem ustvarja smiselna celota- kot recimo slika na ekranu. Če smo pod stresom, se naša percepcija zmanjša, kot vidljivosti se zoži in je večja verjetnost da spregledamo nevarnosti iz okolja.
Zavest lahko usmerimo v zunanje okolje, lahko jo pa usmerimo in poglobimo v čute znotraj našega telesa. Dražljaji lahko pridejo tudi iz naše notranjosti. Vsi poznamo občutek zadrževanja urina, ko poslušamo ali gledamo nekaj nam zanimivega, vendar ko postane občutek dovolj močan in začne membrana pritiskati na našo zavest dovolj močno, usmerimo zavest v zadovoljitev potrebe membrane in odhitimo na stranišče 🙂
Moderen način življenja ne dopušča veliko časa, da bi usmerjali svojo zavest/pozornost znotraj našega telesa, tako ne moremo zadovoljiti potreb telesa in prav to je glavni vzrok kroničnih bolečin in gibalnih omejitev.
Aktivni del zavesti, ki omogoča spremembe v okolju v skladu z našimi željami in potrebami imenujemo ego. Če sprememba ni mogoča, smo primorani spremeniti svoje vedenje, katero zahteva spremembo mišičnega tonusa za ugajanje ali reševanje ovire na katero naletimo. Če je ovira nerešljiva, ego izkazuje nezadovoljstvo, ker se mora sprijazniti s trenutno situacijo. To privede do zanikanja realnosti, in če takšen odnos traja daljše obdobje, dobimo kronično povišan mišični tonus v membrani. Takšno stanje membrane preprečuje, da bi določeni občutki prišli do zavesti.
Istočasno, prav pomanjkanje pravih telesnih občutkov je vzrok za povečanje potrebe ega za iskanje teh občutkov zunaj sebe, zaradi česar se začne oseba pretirano zatekati v spiritualizem, razne odvisnosti(droge, slava, denar, hazarderstvo, adrenalin…), hedonizem in anksioznost. Lahko rečemo, da na ta način zlorabljamo primarno funkcijo membrane, saj bi morala prav ona naše notranje stanje prenesti do zavesti, kakor hitro je mogoče, da bi se lahko primerno delovalo in uredilo stanje v okolju.
Povišan mišični tonus membrane zmanjša sposobnosti ega, da čustveno zrelo deluje v situacijah v katerem se nahaja ali pa, da zamenja okolje v skladu s svojimi občutji. Ego takrat ustvari masko, za katero skrije in popači percepcijo notranjega stanja telesa. Ohranitev maske zahteva veliko porabo energije, vendar to postane način kontrole, s katero si zatiskamo oči pred resnico.
Takšna oseba je na prvi pogled prilagojena modernemu načinu življenja in običajno lahko tudi uspešna. Sposobna je opravljati veliko projektov, ne da bi občutila utrujenost. Vendar slej kot prej maska razpade pod prevelikim stresom in pritiski iz okolja, s tem pa pride do kronične utrujenosti, izgorelosti,bolečin, depresije, autoimunih bolezni in demence.
Membrana postane močno prepustna, oseba postane ranljiva na energije iz okolja, kar privede do potrebe za samotarjenjem ali bežanjem v virtualni svet in iluzijo. Z vzpostavljanjem ravnotežja med usmerjanjem zavesti znotraj in zunaj sebe začne telo uporabljati svojo naravno inteligenco in intuicijo. S poslušanjem telesa razvije oseba boljšo komunikacijo med zavestjo in egom, ki pričneta skupaj sodelovati pri odločitvah o delovanju v sedanjosti, to osebi omogoča boljše in kvalitetnejše bivanje in odločitve v prihodnosti.
(Vir članka: Učbenik AEQ metoda 2.stopnja)
Vaš,
Karim
