Večina danes diha dominantno s prsnim košem, takšnemu dihanju rečemo prsno ali klavikularno dihanje.
Pri takšnem dihanju se napihuje in dviga prsni koš, kjer se dodatno obremenijo medreberne mišice , poleg tega se dviga in spušča ramenski obroč zaradi česa se prekomerno obremenijo mišice ramen, vratu in prsnega koša.
Takšno dihanje je bolj naporno, vodi v višji srčni utrip in zahteva večjo porabo energije, kot če bi dihali s trebušno prepono.
Takšno dihanje vpliva zgolj na zgornji in srednji del pljuč ter ne vpliva na spodnji del pljuč, ki je najbolj pomemben, saj ima ta del pljuč največjo širino in je najbolj bogat s krvjo in kisikom.
S prsnim dihanjem se ujamemo v spiralno zanko, kjer učinkovitost izmenjave plinov v pljučih pade, kar dodatno poveča hitrost pretoka zraka zaradi pomanjkanja kisika v tkivih in s tem se še dodatno zmanjša učinkovitost dihanja.
Če dihamo hitreje se pospeši tudi krvni obtok in srčni utrip, kar pa dodatno pospeši dihanje, da dihalni sistem nadoknadi manj učinkovito prsno dihanje in oskrbi telo z dovolj kisika.
To vodi v dominantno simpatično(bori se beži) stanje in negativno vpliva na vse življenjske funkcije kot tudi telesno in psihično počutje.
Čeprav je dihanje samoumevni življenjski proces, ni rečeno, da telo ve koliko kisika potrebuje.
Saj danes žal dihamo 3-4x več kot bi bilo potrebno. Skozi zgodovino smo spreminjali okolje in dvigovali hitrost življenja. Kar je privedlo do več dogodkov, odločitev in dejanj v enem dnevu, kar poveča pritisk na telo in obremeni naš sistem.
Mišična napetost se s takim tempom življenja poveča, kar omeji ekspanzijo trupa in onemogoči pravilen vdih. Vdih postane plitek, pljučna in trebušna votlina stisnjeni, kar omeji dostop zraka do spodnjega dela pljuč. S tem se prekine optimalna izmenjava kisika in CO2.
Zgoraj opisano dihanje lahko povežemo z kroničnim stresom, prevladujočim sedečim delom, fizično neaktivnostjo ali pomanjkanjem neagresivnega zavestnega telesnega gibanja, nezdravo prehrano, pretoplimi bivalnimi prostori.
Vse to prispeva k utrujenosti, odvisnosti od poživil, sladkorja, drog, pridobivanju na teži, motnjam v spanju, boleznim dihal, motnjam v dihalnem vzorcu, srčnim težavam.
Našim prednikom je bilo vodilo učinkovita poraba energije, danes je pa glavna zahteva učinkovita poraba časa. V modernem življenjskem slogu preživimo več ur na dan usločeni za mizo pred računalnikom, na telefonih, v konstantni večopravilnosti, ne vzamemo si čas za odnose, ki postajajo vse bolj plitki. Občutke iz telesa vse bolj ignoriramo in vse manj razumemo. Jemo predelano hrano, z gibanjem pa premagujemo telo, ne pa ga povezujemo z umom.
Sodoben način življenja tako poveča hitrost pretoka zraka skozi telo, na prvo žogo je ideja super, resnica je pa taka, da bi morali dihati počasno, mehko in obremenitvami prilagojeno.
Obremenitve bi pa morali prilagajati stopnji gibalne inteligence in telesnim občutkom.
To omogoča dolgoživost, krepi naš imunski sitem in viša telesno učinkovitost.
Telesno pripravljenost ljudi lahko ocenimo z opazovanjem dihanja različnih osebi, ki počnejo enako aktivnost.
Ko greste na sprehod v gozd ali v hribe se za trenutek ustavite in opazujte, kako ljudje hodijo ali tečejo in kako pri vzpenjanju dihajo.
Nekateri imajo lahkoten korak in izražajo užitek z gibanjem in njihovo dihanje je dominantno nosno. (žal so taki vse manj pogosti.)
Drugi pa enako pot komaj premagujejo, izražajo trpljenje/pretiran trud in vidno hlastajo za zrakom, kot bi gravitacija z drugačno silo vplivala na njih.
Ko začnemo gledati na gibanje kot na življenjski proces in hitrost napredka upočasnimo ter začnemo iskati užitke in prijetne senzacije v gibanju, potem skozi čas zares dojamemo zgodbo o želvi in zajcu. Počasi se varno in daleč pride 😀
(Vir. Učbenik AEQ dihanja 1)
Karim
