Kako odpraviti senzorno-motorično amnezijo?
Večina vrhunskih in rekreativnih športnikov skozi dolgoletne naporne treninge privede svoje telo do maksimalne sposobnosti transporta kisika oziroma aerobne zmogljivost.
Poraba kisika je namreč direktno povezana s porabo energije.
Prav tako zaradi dolgoletnih napornih treningov športniki počasi izgubijo sposobnost zavestne sprostitve mišic ter se gibljejo vse bolj trdo in neučinkovito.
Posledice so vse pogostejše poškodbe in izguba motivacije za trening in tekmovanje ter močna nihanja v formi.
Podobno velja za zagnanost v delu in želji po uspehu na poslovnem področju.
Zaradi močne volje si zadamo preveč dela in si s tem ustvarimo močan zunanji pritisk (stres),
zaradi katerega mora notranji pritisk v telesu biti višji od zunanjega; če ne želimo poklekniti pod pritiskom in če želimo ali moramo z nalogami opraviti.
Za vzdrževanje notranjega pritiska pa moramo imeti močno napete mišice, da nas držijo pred tem da se ne bi zlomili pod pritiskom. Če takšno stanje traja daljše obdobje, dobimo kronično napete mišice, ki nam služi kot telesni oklep(obrambni odziv telesa, da zavaruje našo notranjost) in takšna stanja so posledica močnih pritiskov v okolju.
Tako nastanejo vsi pogoji za razvoj senzorno-motorične amnezije, ta pa vodi v kronične težave.
Pendikulacija kot rešitev;
S pendikulacijo si povrnemo občutek in kontrolo nad mišicami ter izboljšamo določen gibalni vzorec.
Pendikulacijo uporabljam pri Manualno-gibalni terapiji in aktivnem učenju AEQ metode in AEQ dihanja.
Poteka v treh fazah:
Prva faza: počasen gib v kontrakcijo;
V prvi fazi si želimo počasi, z občutkom, ne premočno napeti mišice do te mere, da gib zavestno občutimo. S tem vzpostavimo kontrolo nad tistimi mišicami, ki jih ne moremo nadzorovati.
Ob tem zavestno opazujemo občutke in pazimo, da je gib prijeten in da napenjamo mišice agonistov dokler imamo sposobnost sproščanja antagonistov(nasproti si mišic) .
Druga faza: ekspanzija/sproščanje;
Napete mišice začnemo počasi sproščati; to naredimo kar seda počasi, ob polnem zavedanju in nad sprostitvijo ohranjamo čim boljšo kontrolo.
Z vsako ponovitvijo poskušamo bolj natačno in tekoče urejati gibalni vzorec in s tem napredovati v učinkovitosti gibanja.
Pozorno spremljamo občutke, če imamo senzorno-motorično amnezijo, bomo opazili prazen meglen občutek, od tresenja do preskokov, celo do občutka pretirane težavnosti. To so stanja na začetku učenja. Zaznavati začenjamo napačen gibalen vzorec(izguba nadzora nad mišicami) in gibe izvajamo vse bolj zavestno.
Bolj ko delamo vajo počasi in bolj ko lahko usmerimo svojo pozornost v to fazo, več podrobnosti v gibanju opazimo, več napak popravimo in več se naučimo.
Nadvse pomembno je, da gib od začetka do konca izvedemo zavestno.
Na začetku je to nekoliko težje, sčasoma pa kontrolo bistveno izboljšamo, ob tem pa se vedno bolj razvija naše občutenje.
Z boljšim občutkom dobimo boljšo kontrolo in tako bomo odpravili senzorno-motorično amnezijo.
Tretja faza: popolna sprostitev;
Za nekaj sekund sprostimo vse telo in se predamo tlom, času in gravitaciji;
Kot bi ležali na peščeni plaži brez življenjskih pritiskov.
Tako zavestnem delu v možganih omogočamo, da kar najbolje obdeluje vse nove občutke.
Hkrati pa analiziramo in občutimo novo stanje pendikuliranih delov telesa.
Običajno se že po nekaj ponovitvah (če so bile te narejene z občutkom) prikažejo v drugačni – večji, toplejši, sproščeni, bolj živi obliki.
Zavestno pregledamo telo kako leži na podlagi in se sprostimo povsod, kjer čutimo napetost.
Raztezanje(strečing) vs Pendikulacija;
Če pendikulacijo primerjamo z raztezanjem, opazimo, da je raztezanje pasivno, kajti ko, mišico,
ki je nezavedno napeta, želimo raztegniti, se sproži raztezalni refleks.
To ponavadi povzroči bolečino ali pa gib opišemo kot neprijeten ali ‘prijetno boleč.
Pasivno raztezanje niti ni zavestno kontrolirano ter nima posebne učne vrednosti.
Zaradi bolečine ga je težko in neprijetno izvajati, ponavljamo ga robotsko, s čedalje večjimi nepravilnostmi, k dolgoročno vodijo v vedno večje težave nervo-muskulaturnega sistema.
Za razliko od raztezanja pa z občutkom izvedeno pendikulacijo spremenimo senzorno-motorično stanje in dosežemo večjo kontrolo, možgani se naučijo drugače in učinkoviteje kontrolirati gibalne vzorce.
S pendikulacijo si povrnemo občutek za telo in gibanje, tako dobimo izvrstno orodje za reševanje vzrokov težav in bolečin pri gibanju.
Postanemo bolj zavestni in naučimo se lažje in dlje obdržati pozornost pri gibanju/vedenju.
S tem izboljšamo svoje življenje ter povečamo željo po gibanju, kar je pomembno, da bi ostali svobodni in neodvisni v svojem telesu in življenju tudi v starosti.
(Viri; Iz knjige: Lahkotno iz kroničnih bolečin, Aleš Ernst)
Karim
Učitelj AEQ metode 2.stopnja, AEQ dihanja 1, manualno-gibalni terapevt, učitelj naprednega gibanja in funkcionalne gibljivosti
