Nos je naravno zasnovan kot naš osnovni dihalni organ. Njegova notranja struktura vsebuje posebne grebene, ki usmerjajo tok zraka in ga upočasnijo, da je izmenjava plinov v pljučih čim bolj učinkovita. Nosni prehodi so obloženi s sluznico, ki proizvaja zaščitno sluz. Ta zrak navlaži, ujame nečistoče in pomaga preprečevati vdor bakterij ter virusov.
Ko dihamo skozi usta, se ta zaščitni mehanizem ne uporablja. Nosna sluznica se sčasoma izsuši, s tem pa se poveča dovzetnost za okužbe in vnetja. Sluznica v nosu je povezana z drobnimi dlačicami, katerih naloga je filtriranje in čiščenje vdihanega zraka ter njegova priprava za optimalno absorpcijo kisika v krvni obtok. Zaradi oblike nosu se zrak pred vstopom v pljuča tudi primerno ogreje.
Dihanje skozi usta ima vlogo predvsem v izrednih okoliščinah. Omogoča hiter dotok večje količine zraka, kadar se telo znajde v nevarnosti. Vendar usta zraka ne očistijo, ne navlažijo in ne segrejejo, zato ta v pljuča vstopa hladen, suh in nefiltriran. Takšen način dihanja je dolgoročno obremenjujoč za telo in primeren zgolj za kratkotrajne, nujne situacije.
Raziskave kažejo, da vdihavanje zraka skozi usta aktivira simpatični del avtonomnega živčnega sistema, ki sproži osnovni obrambni mehanizem »boj ali beg«. Ta odziv je namenjen soočanju z nevarnostmi in mobilizaciji telesne energije.
Predstavljajmo si srečanje z nevarno živaljo v naravi. Instinktivno bi odprli usta, sunkovito vdihnili, srčni utrip bi se pospešil, adrenalin pa bi telo pripravil na hitro reakcijo. Takšen odziv je ključen za preživetje. Težava nastane, ko enak vzorec dihanja uporabljamo med rekreativnim tekom, kolesarjenjem ali drugimi oblikami gibanja. Takrat telo gibanje zazna kot grožnjo, ne kot užitek.
Zato se pri športni vadbi priporoča razmerje med dvema načinoma gibanja. Približno 80 % vadbe naj poteka v tako imenovanem »flow« načinu, kjer dihamo skozi nos, gibanje in dih pa sta zavestno usklajena. Preostalih 20 % je namenjenih »push« fazi, ko zavestno presežemo cono udobja in se z vadbo približamo svojim zmogljivostnim mejam.
Takšen pristop omogoča boljše prilagajanje telesa na obremenitve, večjo učinkovitost gibanja in bolj uravnotežen odziv živčnega sistema.
