Nos je naš primarni dihalni aparat. Znotraj so grebeni, ki delujejo kot turbine, ki usmerjajo zrak tako, da bo najučinkoviteje za izmenjavo plinov v pljučih. Celoten nosni prehod je zavarovan z membrano, ki proizvaja sluz, ki vlaži in preprečuje infekcije. V nasprotnem se z dihanjem skozi usta, nosna sluz posuši in zato je tveganje za okužbe in infekcije višja. Sluznate membrane so povezane s kratkimi dlačicami, ki čistijo, filtrirajo in pripravijo kisik za maksimalno absorbcijo v kri. Prav zaradi oblike nosu nam je omogočeno,da se zrak primerno segreje preden vstopi v pljuča.
Ustno dihanje je primerno za neposreden prehod zraka v primeru nevarnosti. A usta ne morejo primerno pripraviti zraka, zato ta v pljuča pripotuje hladen, suh in nefiltriran. To je dolgoročno škodljivo in zato je primerno le v ekstremnih situacijah. Raziskave kažejo; da ko vdihavamo zrak skozi usta v pljuča, simpatični živčni sistem sproži prvinski obrambni odziv ‘bori se ali beži’. Ta del avtonomnega živčnega sistema je namenjen spopadu z nevarnostmi.
Pomislimo, kako bi se vedli in odzvali, če bi v divjem gozdu nepričakovano srečali nevarno žival; odprli bi usta in glasno, prestrašeno vdihnili zrak. Srčni utrip bi se zvišal in adrenalin vdrl v kri, da bi telo pripravil za dodatno količino energije. Ta naravni odziv omogoča preživetje. A če dihamo z odprtimi usti med tekom po parku, vožnjo s kolesom in ostalih športnih rekreacijah, takrat živčni sistem užitek zamenja za obrambno reakcijo.
Priporočilo športnikom med ‘flow’ in ‘push’ načinom gibanja, je približno 80% flow, kjer skozi vadbo dihamo skozi nos in zavestno uravnavamo gibanje in dihanje ter 20% push, kjer gremo izven cone udobja in se s treningom načrtno približamo svojemu maksimalnemu potencialu.
