Živimo v kulturi hitrosti. V svetu, ki obljublja takojšnje rezultate, hitre rešitve, čudežna ozdravljenja, sedemdnevne izzive in tri dni do “novega sebe”. Toda telo ne deluje po zakonih trženja. Telo pozna samo naravo – ritem, faze, procese, čas in fizikalne zakonitosti. Če vložiš minimum, boš prejel minimum. Če pristopaš površno, ne moreš pričakovati globine. Tisti, ki obljubljajo “hitre preobrazbe”, pogosto igrajo na našo najglobljo ranljivost – željo, da bi čim prej ubežali nelagodju.
A rast, ki se zgodi mimo občutenja, nima korenin. To je tako, kot bi medicinska fakulteta oglaševala:
“Postani zdravnik v 21 dneh.”
“V treh mesecih do specialista kirurgije.”
Absurdno?
Enako absurdno je verjeti, da se telo in živčni sistem lahko resnično preobrazita brez časa, pozornosti, učenja, potrpežljivosti, vztrajnosti in prakse.
V somatskem delu se ne borimo proti telesu – delamo z njim. Ne silimo, temveč poslušamo. Ne popravljamo, temveč učimo. Vzorci napetosti, ki jih nosimo, niso nastali čez noč. Gradili so se mesece, leta, pogosto desetletja – kot odziv na stres, travme, poškodbe, ponavljajoče se gibe ali čustvene prilagoditve, ki so bile nekoč nujne za preživetje. Ko začnemo s somatsko prakso, se ne ukvarjamo le s sproščanjem mišic. Učimo možgane, da sprostijo stare vzorce, ki jih telo še vedno drži. Učimo se nove oblike vedenja – zavestnega občutenja in regulacije. Gre za nevrološki proces, v katerem ponovno vzpostavljamo stik med zavestjo in telesom. Nekateri občutijo spremembo že po prvem srečanju. Drugi potrebujejo več časa, ponavljanja in pozornosti. Oba procesa sta pravilna.
Vsako telo ima svoj ritem in svoj čas – ker ima svojo preteklost. Ključ ni v sili, temveč v doslednosti. Nežna, zavestna praksa – dan za dnem, dih za dihom – preobraža globlje kot katerikoli ekstrem. Pomembno je, da kar se učimo, tudi redno vadimo. Le tako pride do integracije in – še pomembneje – utelešenja novih vzorcev v vsakodnevnem življenju, odnosih, gibih in odzivih. Za razliko od hitrih rešitev, ki hitro zbledijo, so spremembe, ustvarjene skozi KM somatsko prakso, trajne.
Ker ne temeljijo na prisili, ampak na zavedanju, razumevanju, sprejemanju in spremembi delovanja. Ne na motivaciji, ampak na občutku. Ne na volji, ampak na povezanosti. To ni terapija v klasičnem smislu – to je vračanje nazaj k sebi. Ko se naučimo čutiti, se začnemo učiti. In ko se učimo, se spreminjamo.
Pomembno je zaupati procesu. Redno usmerjati pozornost v telo, v občutke, razvijati posluh za notranje stanje. Naš živčni sistem se lahko spremeni skozi zavestno učenje in kreativnost. Resnična transformacija ne išče bližnjic. Raste iz prisotnosti, potrpežljivosti in zavedanja. To ni borba, da bi čim prej dosegli cilj. To je resnična, iskrena praksa.
~ Karim
