Struktura določa funkcijo, funkcija oblikuje strukturo: evolucijski pogled na gibanje in somatsko zdravje
V biologiji in biomehaniki velja temeljno načelo: struktura določa funkcijo. Oblika tkiva, razporeditev sklepov, razmerja med segmenti telesa – vse to pogojuje, kako se gibamo, dihamo, delujemo. Hkrati pa tudi obratno: funkcija – torej način, kako uporabljamo telo – neposredno vpliva na to, kako se bo struktura razvijala, krepila, prilagajala. Gre za vzajemen, nenehen proces med obliko in delovanjem, med potencialom in navado.
Ljudje smo svojo strukturo gradili skozi tisočletja evolucije. Naša telesa so se oblikovala skozi ponavljanje funkcionalnih gibanj, ki so bila ključna za preživetje in izražanje:
- stoja in drža, ki izraža ravnotežje med napetostjo in sproščenostjo,
- dihanje, ki uravnava notranje stanje in energijsko pretočnost,
- hoja in tek, ki omogočata premikanje skozi prostor,
- boj in obramba, ki sta aktivirala eksplozivnost, usmerjenost in moč,
- ples, ki izraža povezanost s skupnostjo in čutenjem,
- dvigovanje bremen, ki je zahtevalo natančno usklajenost med stabilnostjo in močjo.
Ta funkcionalna gibanja so bila v sozvočju s strukturo telesa – z naravno krivino hrbtenice, razporeditvijo teže, elastičnostjo fascij in odzivnostjo živčnega sistema.
Danes pa pogosto opažamo odmik funkcije od strukture. Dolgotrajno sedenje, kronični stres, ponavljajoči se kompulzivni gibi brez zavesti, neprimerne obremenitve in odsotnost naravnega gibanja vodijo v funkcionalna neskladja. Sprva se to izraža kot akutna bolečina, nelagodje, zmanjšana gibljivost. Če telo dolgo časa ostaja v neprimernih vzorcih, pride do kronične disfunkcije, ki postopoma oblikuje tudi samo strukturo: fascije se zgoščajo, sklepi se obrabljajo, hrustanec izgublja elastičnost, drža se deformira.
Na dolgi rok lahko takšne spremembe vodijo v degenerativne spremembe, kot so:
- obraba kolkov in kolen (osteoartritis),
- degeneracija medvretenčnih ploščic,
- kronične bolečine v križu, vratu in ramenih,
- omejen obseg gibanja in senzomotorična izguba.
Somatski pogled: prisotnost, čutenje, integracija
Tukaj vstopa somatski pristop, ki ne ločuje telesa od zavesti, gibanja od občutka, strukture od izkušnje. Somatika nas uči, da se spremembe ne dogajajo le skozi korekcijo gibanja, temveč skozi poglobljen stik s čutenjem, z notranjo zaznavo, z živim tkivom. Ko začnemo poslušati telo, ne le premikati ga, vstopimo v proces reorganizacije.
Sodobna biomehanika, v kombinaciji z movement pristopi, dodaja še razumevanje, kako gibanje skozi različne vektorje obremenitev, skozi igro ravnotežja, sile in sproščanja, spodbuja reintegracijo strukture. Gre za inteligentno gibanje – ne za rutino, ampak za odzivnost.
Fascialni sistem, kot tekoča mreža med mišicami, kostmi in organi, je ključen v tem procesu. Dehidrirane, zlepljene fascije omejujejo pretok – ne le gibanja, temveč tudi energije in živčnih informacij. Skozi zavestno gibanje, manualne tehnike, vlogo dihanja in regulacijo živčnega sistema ustvarjamo pogoje za:
- rehidracijo fascij,
- sproščanje napetosti in blokad,
- ponovno vzpostavitev energijskega pretoka,
- uravnoteženje med simpatičnim in parasimpatičnim delovanjem.
Odnos do telesa kot živ proces
Zdravje torej ni statično stanje. Je dinamičen, prilagodljiv odnos med strukturo in funkcijo. Je dialog med našim telesom in okoljem. Med tem, kako se premikamo – in zakaj. Med tem, kako dihamo – in kako si dovolimo občutiti. Ko z zavestjo vstopimo v to razmerje, ne le preprečujemo degeneracijo – omogočamo regeneracijo.
In prav v tem je moč somatskega dela: da nas vrača nazaj v stik z lastno inteligenco gibanja, z modrostjo strukture in z zavedanjem, da imamo sposobnost spreminjanja – od znotraj navzven.