Truditi se biti nekaj, kar nismo, in truditi se močneje, brez zavedanja in razumevanja, kdo sem v tem trenutku in na kakšen način nekaj delam, pomeni, da kronično ponavljam enaka dejanja brez kakršnega koli zavedanja, kaj mi bo to prineslo na dolgi rok.
Zato se danes zelo pogosto zgodi, da oseba, ki ima kronično aktiviran refleks rdeče luči, izvaja dejanja z zategnjeno ročno zavoro, a se zaradi senzorne amnezije tega ne zaveda. Posledično mora, da bi izvedla določena dejanja, vedno močneje aktivirati refleks zelene luči, ki v telesu deluje kot plin. Seveda to pomeni, da bolj ko je ročna zavora zategnjena, močneje mora oseba pritiskati na plin, da se premika naprej proti cilju, kar pa je zelo neučinkovito in vodi do pregrevanja celotnega sistema. Samo predstavljajte si, koliko energije bi avto porabil in kako hitro bi prišlo do obrabe, če bi bila ročna zavora kronično zategnjena na 30–40 %. Ravno zaradi pomanjkanja občutka in zavedanja svojega telesa danes ljudje povečujemo vložek truda oziroma energije, ne da bi pomislili na nasprotujoče si sile, ki delujejo na naše telo, in na samo gladkost oziroma učinkovitost vzorca, ki ga izvajamo. Nasprotujoče sile, ki so integrirane v naš živčni sistem in podzavestni program, nas lahko vlečejo navzdol, navzgor, nazaj, levo, desno, poševno … ne da bi se tega zavedali. Če brez tega zavedanja povečujemo trud in vložek energije v določeno gibanje, se lahko nevede premikamo v popolnoma napačno smer, s čimer povečujemo nered in neravnovesje v svojem sistemu. Posledice takšne neučinkovitosti se izražajo v neprijetnih občutkih, zakrčenosti, gibalnih omejitvah, bolečinah, poškodbah, obrabah.
Ravno tukaj vidim veliko dobrobiti čutno-gibalne prakse, saj nas vrača v sedanji trenutek, v stanje polne prisotnosti in živosti, v to, da občutimo in se zavedamo, kaj in na kakšen način nekaj izvajamo. Zbuja naše senzorje in nam omogoča, da opazimo blokade in sile, ki nasprotujejo našim trenutnim potrebam in željam. Prav to zavedanje nas odmakne od stalnega prizadevanja biti nekaj, kar v resnici nismo, ter nas iz težnje po prihodnosti ali preteklosti vrne nazaj v trenutek prisotnosti in čutenja.Tako lahko prepoznamo, da za boljši rezultat ni vedno potrebno poskušati močneje pritiskati na plin; velikokrat je treba spustiti zavoro in se z manj upora premakniti v nov korak. Ko zavora ni več aktivirana, lahko zares uživamo in občutimo, kako se tok energije brez upora bolj učinkovito pretaka po našem telesu in umu. Z redno prakso odpravljamo blokade znotraj senzorno-motoričnega sistema in tako dostopamo do vedno več senzacij, občutkov in zaznav, kar nam pomaga izboljšati naše čutenje in posledično tudi učinkovitost gibanja. Ko odmrzujemo svoje kronično zakrčene in zaspale mišice, postajamo bolj pretočni in močni.
Iz biomehaničnega vidika nam biti prisoten in živ v svojem telesu omogoča, da sile, ki so bile prej blokirane ali nepravilno usmerjene (kar nas je posledično vodilo v slabšo koordinacijo in nemoč), zdaj potujejo skozi našo strukturo neovirano. To posledično prinese boljšo koordinacijo in moč. Biti v telesnem zavedanju nam, z drugimi besedami, omogoča, da veliko bolj gladko prenesemo sile skozi telo, kar nam daje večjo moč in natančnost v gibanju. Ko povečamo svojo senzibilnost in odpravljamo blokade v telesu, ne le da povečamo svojo moč, temveč tudi stimuliramo tok vsega, kar se dogaja znotraj nas: od tekočin, ki se pretakajo skozi hrbtenico, do kisika, krvi, limfnega pretoka ter vseh ostalih tekočin, plinov in trdnih snovi. Kot da bi sprostili jez v lastnem telesu, se mišice, ki so bile prej napete, začnejo sproščati. To sproščanje vpliva na zmanjšanje pritiska v vseh žilah, tkivih in organih pod njimi, kar omogoča lažji prenos hranil in odpadnih snovi, ki so bile prej ujete in stagnirane. Poleg tega, da povečujemo pretok tekočin, plinov in trdnih snovi, spreminjamo tudi pretok elektrokemikalij skozi naš živčni sistem.
S tem, ko sprostite kronične kontrakcije, ki ustvarjajo upor v telesu in umu, se izognete starim, obrabljenim nevronskim potem, povezanim z zakrčenostjo ter omejitvami, in z redno čutno gibalno prakso začnete ustvarjat nove nevronske poti – tiste, ki so povezane s svobodo ter mehkobo gibanja. Mehčanje mišičnega prisilnega jopiča dejansko sprosti naš živčni sistem, kar omogoča ustvarjanje novih, bolj čutečih in učinkovitih poti, ki prebudijo speče mišice in kite. To nam daje možnost, da usmerimo silo tja, kjer jo potrebujemo ali želimo. Ko začnemo razumeti, da biti prisoten in živ s celotnim bitjem v sedanjem trenutku neguje pretok vsega – od mehanske sile do krvi, limfe in elektrokemikalij – lažje opazimo, da je biti prisoten s celotnim bitjem preprosto življenje samo, ki teče skozi naše celotno telo.
Bolj kot smo prisotni v svojem telesu, bolj utelešamo življenje. Nasprotno pa, manj ko smo prisotni – oziroma bolj ko se trudimo biti nekaj drugega ali nekje drugje – bolj oviramo tok življenja.
Karim Al Saleh
Dogodki v mesecu novembru:
25-dnevni program: UREJANJE BOLEČIN V SPODNJEM DELU TELESA in HRBTENICI:
https://karim-movement.com/
4-urna delavnica: Prvinskega gibanja in sproščenega teka:
https://karim-movement.com/
