Propriocepcija
Za naš centralni živčni sistem bi lahko rekli, da je naš nadzorni center, ki s senzorno-motorično povratno zanko preverja stanja v zunanjem in notranjem okolju ter z primernim odzivanjem ali neodzivanjem ohranja našo notranjo in zunanjo homeostazo. Propriocepcija se nanaša na sposobnost organizacije, orientacije in zaznave svojega položaja v prostoru. Na primer, propriocepcija nam omogoča, da si z zaprtimi očmi lahko s krtačko umijemo zobe. Receptorji za propriocepcijo se nahajajo bolj na površju našega telesa (koža, skeletne mišice, fascije), s propriocepcijo čutimo in opazimo, kaj se površinsko dogaja v nas ali okoli nas in hkrati nam pomaga pri organizaciji in orientaciji gibanja v prostoru. Propriocepcija nam omogoča, da se zavedamo gibanja in občutkov, ki nam jih gibanje nudi, ter površinsko občutenje in zaznavanje okolice in vpliva okolice na nas predvsem s kožo, ki je običajno zelo dobro povezana z možgansko skorjo in nam omogoča solidno zaznavanje okolice, dokler so odnosi v njej in do nas vsaj približno normalni in nam omogočajo učinkovito doseganje notranje homeostaze. Če vpliv propriocepcije na zavest omejimo, zadržimo ali popačimo, izgubimo možnost prilagoditve optimalne mišične napetosti za ohranitev notranje in zunanje homeostaze v danih okoliščinah in stanjih. Mišice, fascije in večina tkiv v telesu imajo senzorne celice ter receptorje, ki možganom sporočajo, kaj se dogaja v telesu. V to živčno-mišično povratno zanko spadajo tudi senzorne informacije iz mišičnih vreten, ki nam omogočajo zaznavo trenutne mišične napetosti in dolžine, kar omogoča zavedanje gibanja in njegovo spreminjanje z učenjem, če zaznavamo, da v njem nismo dovolj učinkoviti. Učenje je mogoče le v zavestnem delu živčnega sistema in ne more biti primerno, če ni primerno dobre povezave med mišicami, ki izvajajo spremembe dolžine ter s tem mišičnega tonusa, potrebnega za gibanje, in zavestjo, ki dogajanje v telesu analizira in nanj po potrebi vpliva.
Drugi primeri propriocepcije vključujejo:
- Zavedanje na kakšni podlagi stojimo (mehki, trdi, spolzki…) ne da bi z očmi preverjali podlago
- Ravnotežje na eni nogi
- Metanje žoge, ne da bi bilo treba gledati roko za metanje
Poleg tega propriocepcija omogoča telesu, da izvaja sočasna dejanja, ne da bi prenehala razmišljati o vsakem posebej, na primer tek med vodenjem nogometne žoge, s pogledom na soigralce, nasprotnika ali gol. Propriocepcija je potrebna za natančne in tekoče gibe, zaradi česar je bistvenega pomena tako za športnike kot za nešportnike. Boljša propriocepcija = Bolj učinkovito gibanje.
Kako deluje propriocepcija?
Mišična vretena, proprioceptorji v mišici, so dolgi proteini, ki ležijo vzporedno z mišičnimi vlakni. Propriocepcija temelji na razmerju med telesnim centralnim živčnim sistemom in nekaterimi mehkimi tkivi, vključno s kožo, mišicami, fascijami, kitami in vezmi. V teh tkivih so čutilni organi, imenovani proprioceptorji. Senzorični živčni končiči se ovijejo okoli proprioceptorjev, da pošljejo informacije v živčni sistem. Proprioceptorji lahko zaznavajo, kdaj so tkiva raztegnjena ali napeta in pod pritiskom. Proprioceptorji v mišicah se imenujejo mišična vretena. Mišična vretena so dolgi proteini, zaviti v ovojnice, ki ležijo vzporedno z mišičnimi vlakni. Delujejo na naslednji način:
- Ko je mišica iztegnjena, se mišična vlakna podaljšajo in zvitki mišičnih vreten se iztegnejo. (Nasprotno pa skrčena mišica povzroči krajšanje mišičnih vlaken in mišičnih vreten.)
- Živčna vlakna v mišici prenašajo informacije o stopnji in hitrosti iztezanja mišičnega vretena.
- Informacije se posredujejo živčnemu sistemu, mišici pa se pošlje signal za krčenje ali sprostitev.
- Želeno dejanje je izvedeno.
Celoten postopek traja manj kot milisekundo in v nekaterih primerih se zgodi tako hitro, da ga imenujemo “refleks”. Ta povratna zanka deluje nenehno; tudi ko oseba spi, možgani ohranijo določeno raven senzoričnega vnosa. Ta stalna povratna zanka je ključnega pomena za vse, še posebej za športnike. Na primer, tekač lahko nemoteno preide iz mehke trave v trd beton in nazaj, pri čemer naredi nezavedne manjše prilagoditve, da ostane pokončen in ohrani ravnotežje. Tekaču ni treba razmišljati o spreminjanju gibov nog in stopal, da bi se prilagodil spremembi terena. Proprioceptorji v tetivah se imenujejo Golgijevi tetivni organi (GTO) in delujejo podobno kot mišična vretena. V ligamentih obstaja nevronska povratna informacija z našimi mišicami, ki jo raziskovalci še preučujejo in jasno definirajo. Vendar pa je znano, da poškodovane/strgane vezi povzročajo primanjkljaje v proprioceptivnih sposobnostih.
Kako je lahko propriocepcija oslabljena?
Poškodba, kot je raztrgan ACL ali nateg Ahilove tetive, poškoduje mehko tkivo, kjer se nahajajo proprioceptorji. Poškodovana tkiva ne delujejo normalno, kar povzroči izgubo propriocepcije. Ta izguba propriocepcije lahko povzroči:
- Ponovitev/kroničnost poškodbe
- Sčasoma poškodbe sklepov, kot sta tendinopatija in artritis
Iz tega razloga izvajalci zdravstvenih storitev poudarjajo pomen celjenja poškodb in kvalitetne rehabilitacije.
Zdi se, da je zavestno gibanje sklepa dokaj preprost proces, pri katerem možgani zahtevajo od mišice, da se skrči, mišica pa potegne kost in vidimo gibanje med kostmi. Seveda nikoli ni tako preprosto in kompleksnost tega procesa je vedno v POVEZAVAH z možgani.
Možgani so gospodar vseh telesnih funkcij, tako zavestnih kot nezavednih, aktivnih in refleksivnih. Možgani potrebujejo končne organe za svoje nevrološke signale, da izvedejo svojo ponudbo. Morda najpogostejša dejanja v telesu izvajajo mišice, mišice brez možganov/živcev pa so ‘samo’ »kosi mesa«. Vse skeletne mišice delujejo s procesom živčnih impulzov, ki stimulirajo notranja vlakna, imenovana mišična vretena, ki so specializirana vlakna, ki povezujejo periferni živec z vlakni znotraj mišice. Zanimivo je, da ta mišična vretena živijo V FASCIJAH mišice. Fascija zagotavlja arhitekturni okvir za zapolnitev mišičnih beljakovin, a kar je še pomembneje, zagotavlja hišo za receptorje, ki prenašajo sporočilo iz živcev/možganov. Ti živčni signali so lahko zavestni signal iz možganov, ko recimo želim dvigniti roko, ali pa so nezavedni zaradi refleksa hrbtenjače.
Raziskave kažejo, da vsako zavestno pripravljalno gibanje poganja začetna vizualizacija in subtilno krčenje najglobljih mišic okoli sklepa, ki se zgodi pred krčenjem velikih mišičnih skupin. Na primer, ko nekdo želi dvigniti roko, se globoke mišice rotatorne manšete skrčijo in refleksno stabilizirajo glenohumeralni sklep, preden začneta deltoid in trapez vleči nadlahtnico nad glavo. Te globoke mišice lahko razumemo kot fine uglaševalce skupne funkcije, to so aktivacije, ki stimulirajo ostale mišice, preden lahko pride do kakršnega koli opaznega gibanja v sklepu.
Fascija zagotavlja povezave od možganov do mišic, za boljše čutenje in nadziranje fascij pa ni dovolj krepiti zgolj propriocepcijo temveč tudi interocepcijo, s katero se pri AEQ-ju poglobljeno ukvarjamo.
»Normalna«/zdrava oseba z nepoškodovanim proprioceptivnim sistemom je zmožna oceniti težo, upor in položaj predmeta v odnosu do telesa. Med tem ko oseba s poškodovanim proprioceptivnim sistemom ni sposobna take ocenitve, kar se izrazi kot težave z ravnotežjem in koordinacijo.
Propriocepcija nam pomaga v vsakodnevnem življenju:
– kako dolg korak smo naredili pri hoji,
– koliko je pokrčen naš komolec, ko uporabljamo roko,
– občutek kako je velika žogica, ki jo držimo v pesti,
– koliko moči rabimo, da dvignemo skodelico kave in si jo varno prinesemo do ust,
– koliko pritisniti na pedal v avtu, da vozimo po omejitvi.
Najpogostejši simptom zmanjšanja propriocepcije je slabo ravnotežje. Težave z ravnotežjem in koordinacijo posledično privedejo do pojava padcev, poveča se možnost poškodb, nesreč in napak. Padci sami pa so zelo resen problem, ki se s staranjem povečujejo in nastanejo iz več razlogov. Strah sam, ki nastane pri padcu in pred njegovim ponovnim padcem pogosto povzroči opuščanje telesne aktivnosti. Zato je redno in radovedno ukvarjanje s svojo propriocepcijo tako zelo pomembno, saj nam tudi na stara leta pomaga ohranjati dobro ravnotežje, koordinacijo in željo po Gibanju.
Karim Al Saleh
Učitelj Organskega gibanja in AEQ dihanja 2. stopnje
