KAR JE DANES OBIČAJNO NI NUJNO NORMALNO
Zaradi nenehnega hitenja se nam lahko dogaja, da imamo nehote kronično napete mišice v čeljusti, vratu, ramenih, hrbtu, medeničnem dnu, trebuhu, zaklepamo kolena, zadržujemo dihanje, stiskamo pesti, trzamo z nogo, imamo tike itd. Podzavestno napenjamo določene mišične skupine in zaradi premalo zavedanja, občutka in nadzora ne prepoznamo takšnega vedenja ali pa smo zaradi takšnih in drugačnih razlogov(potlačena čustva, poškodbe, prisilna drža, kroničen stres…) pozabili kako določene mišice sprostiti. Če se upočasnimo in postanemo bolj zavestni, lahko spoznamo, da vedno obstaja drugačna pot in da se lahko zavestno odločimo narediti nekaj drugače kot v preteklosti.
Ko se dovolj upočasnimo in izboljšamo stik med zavestjo in telesom začnemo prepoznavat svoje vzorce, navade in odzive. Vendar to, kar bomo od začetka začutili ali spoznali velikokrat ne bo prijetno. Ničkolikokrat se stranke na upočasnjeno gibanje in dihanje odzovejo s slabostjo, vrtoglavico, vznemirjenostjo. Namesto, da bi se s počasnostjo pomirjali in umirili, postanejo živčni in nemirni. Ker je visoka hitrost in stanje vzburjenosti/vznemirjenosti postala naša navada, nam je nenavadno in neudobno biti umirjen in sproščen. Na sproščanje se pogosto odzovemo alergično.
V kulturi, kjer je anksioznost postala običajna stvar, da smo dovolj hitri, da lahko sledimo normam nenormalne ali vsaj nenaravne družbe, nam je postalo običajno, da delujemo kronično na visokih obratih in v preveliki hitrosti, namesto, da bi bili večkrat bolj počasni in na trenutke hitri, umirjeni in na trenutke vznemirjeni, predvsem pa, da bi bili bolj dinamični in učinkoviti pri pulsiranju med ekspanzijo in kontrakcijo, med visoko in nizko ravnjo potencialne enegije. V družbi v kateri živimo, gibanje postaja vse bolj linearno, štorasto, trdo, rigidno. Človek pa ima tudi sposobnost biti in postati bolj pretočen, lahkoten, graciozen, bolj uravnotežen in dobro skoordiniran. Če bi se gibanju posvetili bolj zavestno, počasi in premišljeno bi lahko to lahkotnost tudi dosegli.
Če razmislimo, da učenje poteka prek našega senzoričnega sistema, se v hitenju zataknemo v kronično neučinkovite ponavljujoče se vzorce vedenja in gibanja ter se tako nenehno učimo, kako biti zaskrbljeni, prestrašeni, v dvomu, trdi, neusklajeni in nerodni.
Kar vsakodnevno predstavljamo našemu umu, je različica ravnotežja in ravnovesja in če ponavljamo neučinkovite vzorce na dnevni ravni, potem je ironično ta različica neuravnotežena in neuravnovešena in tako na dnevni ravni ustvarjamo navidezno ravnovesje, ki se mora zaradi fizikalnih zakonov slej kot prej sesuti. Sesutje iluzije pa vedno vodi človeka v depresijo na različnih ravneh(psihična, telesna, finančna, čustvena…).
Ko neuravnoteženost in neravnovesje postaneta norma ali običaj, lahko premikanje proti ravnotežju in ravnovesju sprva povzroči moteč in močan kontrast živčnemu sistemu.
Velikokrat stranke poročajo, da preden so začele sodelovati z mano so mislile, da imajo sproščen trebuh, potem pa prehodno postanejo zmedeni, ko ga enkrat zares sprostijo, nekaj časa ne vedo točno, kaj pomeni imeti sproščen trebuh in kaj napet, dokler se počasi ne navadijo na pravo ravnotežje in uravnovešenost ter dojamejo kaj dejansko pomeni napet in kaj sproščen občutek v telesu.
