NIMAMO OBČUTKA, DA NIMAMO OBČUTKA IN NE ZAVEDAMO SE, DA SE NE ZAVEDAMO.
Če razmislite, da obstaja neskončno število načinov kako hiteti, vam lahko pogled oz. zavedanje tega kako hitite, da odgovore na to, kaj pravzaprav počnete s svojim telesom. Ko se vam mudi, opazujte, koliko in kaj vidite pred seboj. Koliko svojega okolja opazite skozi oči, ušesa, nos, dotik? Kaj se v hitenju zgodi z vašim dihanjem?
Na splošno velja, da bolj kot se nam mudi, bolj se obnašamo kot oseba, ki je tako močno podivjana v iskanju ključev svojega avtomobila, da ne opazi, da ležijo tik pred njim. Če bi se takšna oseba ustavila in bi zadihala, bi videla bolj celostno sliko. Ker se osebi mudi, pa se bo njegov vid dovolj zožil, da bo izgubljala več časa z iskanjem tistega, kar mu strmi direktno v oči. Zdi se smešno, a večina nas se tako obnaša. Ne poznamo alternativ. In ne zavedamo se, da se ne zavedamo. Ne čutimo, da ne čutimo.
Oči pogosto imenujemo “okna naše duše”. Oči odražajo notranje okolje in zdravstveno stanje telesa. Naše oči so zelo kompleksna tkivna struktura, med seboj so povezane z vsakim tkivom in vsakim organom v našem telesu preko perifernega živčnega sistema (PNS), centralnega živčnega sistema (CNS) in vidnega živca.
V parasimpatičnem stanju avtonomnega živčnega sistema (AŽS) se naš pogled na okolico razširi, dobimo bolj panoramski pogled, ki sega v širino, dolžino in globino. Pogled v takšnem delovanju postane bolj jasen in imamo boljšo resolucijo slike pred seboj. V takšen stanju je dobro počivati, razmišljati, sprejemati odločitve, biti in živeti. V tem stanju jasno vidimo, zaznavamo in čutimo celoten gozd, ki je pred, za in okoli nas, zato je to stanje primerno za to, da se na nekaj pripravimo, naredimo strategijo ali plan, se spočijemo, regeneriramo, umirimo. Zaradi večje umirjenosti razmišljamo dolgoročno, poveča se nam kreativnost, ustvarjalnost, spontanost, avtentIčnost, sproščenost, igrivost, živost. Parasimpatično stanje nas širi in nam omogoča, da entropijo v telesu spremenimo v sintropijo oz. da energijo v telesu napolnimo.
V simpatičnem stanju AŽS boja/bega se naš pogled v okolico zoža in postane krajši, dobimo bolj tunelski pogled, kateri nam omogoča fokus na točno določeno stvar ali dejanje, ki ga opravljamo. Takšen način nam omogoča, da natančna, močna ali intenzivna dejanja naredimo bolj precizno in učinkovito. Simpatično stanje boja/bega je tako najbolj primerno za soočanje s stresnimi situacijami in izvedbo dejanj. V tem stanju imamo fokus na eno drevo, širine in globine gozda ne opazimo, zato je to stanje primerno za delovanje, za akcijo. Zaradi večje vznemirjenosti takrat razmišljamo kratkoročno in na ozko, smo disciplinirani, delovni, voljni, bolj trdi, zakrčeni, kronični, vzorce ponavljamo po določenem zaporedju. Simpatično stanje boja ali bega nas skrči in nam omogoča, da notranjo telesno sintropijo prenesemo na okolje in uredimo stvari navzven. Zato je zelo pomembno, da se znamo po končanem stresu, vrniti nazaj v parasimpatično stanje in tako obnoviti energetske zaloge. Tako lahko stres spreminjamo v eustres.
V simpatičnem stanju AŽS paralize/zamrznjenosti pa naš polged postane ozek, kratek in meglen. V tem stanju se lahko počutimo kot da hodimo po gostem, meglenem in neurejenem gozdu. Ne opazimo, niti ne zaznamo kaj se dogaja pred ali za nami, niti ne kaj se dogaja okoli nas. V takšnem delovanju se bistveno poveča možnost napačnih odločitev, kot tudi napak pri dejanjih. Poveča se tudi verjetnost, da bomo izigrani, zmanipulirani, zlagani, prevarani, da bomo ponavljali iste napake in da bomo ostali v začaranem krogu, kjer enake misli, prinesejo enake odločitve, enake odločitve vodijo v enaka dejanja te pa prinesejo enake rezultate. V tem stanju lahko pride do razvoja avtoimunih stanj, depresije, izgorelosti in vseh ostalih kroničnih stanj vezane na finance, partnerski odnos, telesne bolečine, psiho, uspehe v športu… Do tega stanja najpogosteje pride kot posledica zlorabe telesa, kjer ostanemo predolgo časa oz. kronično aktivirani v simpatičnem stanju boja/bega in pozabimo na to kako je biti sproščen in umirjen. V tem stanju izgubimo občutek, da nimamo občutka in se ne zavedamo, da se ne zavedamo.
V sodobnem svetu prevladujeta drugi in tretji način delovanja, na prvega pa bi rekel, da smo že skoraj pozabili. Zato je bistvo mojih programov in individualnih obravnav, povečati delež parasimpatičnega stanja avtonomnega živčnega sistema, saj je po opisanem logično, da se samo v tem stanju lahko dolgoročno gledano kronična stanja spreminjajo na bolje.
Karim Al Saleh
30-dnevni AEQ program: Pot do učinkovitega dihanja in urejanja kroničnih težav