Kako so naši možgani do popolnosti povezani s telesom, hrbtenjačo in celim organizmom, lahko dojamemo skozi zavestno prakso dihanja.
Ko se z dihalno prakso potopimo v cono osredotočenosti, lahko dejansko zaznamo kako vsak vretenček diha in pošilja informacije dol do trtice in nazaj gor v možgane. Zelo prijeten občutek.
Zelo pomemben faktor učinkovitega dihanja je količina ogljikovega dioksida v krvi za prenos kisika iz krvi v tkiva. Naši receptorji so sposobni zaznave kakšno količino ogljikovega dioksida imamo v telesu in na podlagi tega, dobimo določeno količino kisika v globje predele telesa.
Nižji procent ogljikovega dioksida v krvi, pomeni, manjši prenos kisika v tkiva in mišice.
(Bohrov efekt :https://en.wikipedia.org/wiki/Bohr_effect )
Prekomeren stres, sedeče ali pretirano delo, pretiravanje s treningi, potlačena čustva, hiperstimulacija okolice, nerazrešeni medsebojni odnosi, poškodbe, travme, napačna komunikacija, to so zadeve, ki nas spravijo v hiperventilacijo in s tem posledično izgubo ogljikovega dioksida v krvi, kar vpliva na kvaliteto regeneracije, počutja in količino energije, ki jo hranimo v sebi.
Zaradi zgoraj opisanega je pomembno, da se bolj pogosto vračamo k sebi in si večkrat v dnevu vzamemo čas in zavestno spremljamo dihanje ter ga po potrebi tudi spreminjamo na bolje.
V stanju počitka, ko bi se radi umirili so vsekakor bolj primerni krajši kontrolirani vdihi in daljši počasni izdihi s trebušno prepono, takšno dihanje pomirja celotno somo in pozitivno vpliva na raven življenjske energije.
Tako izboljašamo počutje, regeneracijo, organsko učenje, lažje sprejmemo in predelamo informacije v dnevu, ter pridemo do bolj učinkovitih rešitev za skrbi, ki nas pestijo v življenju.
Danes prevladujeta dve vrsti dihanja; piramidno in navpično:
– Tri-delno Piramidno dihanje z diafragmo, ki stimulira parasimpatično delovanje avtonomnega živčnega sistema, ki je umirjeno, neslišno, počasno skozi nos.
Ob vdihu čutimo kako se zlijemo v prostor in raširimo od pazduhe do medenice, ob izdihu se zožimo in skrčimo navznoter nazaj.
Ramena in vrat naj bi ob vdihu mirovala.
Zgornja polovica trupa se širi, spreminja obliko, volumen in občutno sodeluje pri dihanju.
Pri vdihu se središče telesa razteza v vse smeri(od pazduhe do medenice.)
Ob vdihu ne čutimo, da bi se povišali. Bolj čutimo, kot bi se razširili v prostor in ob izdihu spet skrčili navznoter.
Ob vdihu čutimo širjenje telesa kot bi imeli v trebušni votlini lijak katerega bi polnilil z vodo, medtem ko se ob izdihu počutimo, kot bi se zložili.
Ne zaznamo nobenega večjega premikanja navzgor ali navzdol.
Po končanem izdihu sledi naravni/spontani premor(1-2 sec) pred novim vdihom.
–Navpično klavikularno ali vertikalno dihanje s prsnim košem:
Takšno dihanje stimulira simpatično delovanje avtonomnega živčnega sistema, ki povzroča tesnobo, hitro bitje srca, hiperventilacijo, napne mišice strahu in postavi telo v držo umaknitve, dihanje se z nosu prestavi na usta, zehanje, utrujenost, zamašen nos, glasno dihanje so znaki takšnega škodljivega vzorca dihanja.
Ob vdihu se zvišajo in ramena se premaknejo na gor, ob izdihu znižajo in ramena spustijo dol.
Dojenčki lahko dihajo le skozi nos. Pri njih so usta za prehranjevanje, nos za dihanje. Skozi usta sploh še ne znajo dihati, to je naučen odziv, ki ga sproži stres ( recimo zamašen nosek pri prehladu).
Če se dojenčkov nos popolnoma zamaši, se bo boril za kisik skozi nos, dokler se ne bo pričel dušiti in jokati.
Jok omogočo kisiku potovati skozi usta v pljuča. Dihanje skozi usta je pravzaprav način dihanja za pridobivanje večje količine kisika v pljuča zelo hitro, zato da se človek lahko ubrani nevarnosti. Potem, ko ta mine, se bo vrni nazaj na dihanje skozi nos, vse do novega ‘boja za preživetje’.
Odziv za preživetje sproži simpatične receptorje v zgornjih delih pljuč, ki dojenčku pomagajo v boju proti stresu.
V nižjem delu pljuč pa se nahaja obilje parasimpatičnih receptorjev živčnega sistema, ko se aktivirajo z dihanjem skozi nos, pomirijo um in obnovijo telo.
Premik iz dihanja skozi nos na dihanje skozi usta se lahko pri dojenčku zgodi le pri trenutkih stresa. Ko so dojenčki sproščeni in umirjeni, njihovo dihanje poteka skozi nos.
Če ne morejo dihati skozi nos, se ne morejo dojiti; to je izguba njihovega primarnega izvora prehrane in varnosti , ki je povezana s potrebo po dihanju skozi usta.
Zato smo že od zgodnjega otroštva naravnani, da s prvim znakom stresa, v primeru nuje ali nevarnosti, dihamo skozi usta. Žal je tako pri človeku vse prevečkrat, četudi je dihanje skozi nos naravno in zdravo.
Če boste obiskali fitnes ali opazovali tekače, boste videli, da ima velika večina usta odprta.
Spoznanja in ugotovitve z redno prakso AEQ dihanja:
Pri sebi opažam bolj zavestno dihanje pri vseh opravilih, lahkotno ekspanzijo trebušne in prsne votline ter pravilno rotacijo medenice dol ob vdihu-gor ob izdihu.
Dihanja skozi usta praktično ni več, tudi med fizično zahtevno telesno vadbo mi uspe v večini dihati skozi nos.
Občutek v telesu je na splošno bolj sproščen in čutim mišice na sprednji strani trupa; od sramne kosti navpično gor do grla, veliko bolj sproščene.
Astme ni več, kroničnih bolečin in vnetij ni več.
Hoja v hrib lahkotna, pri teku lahko diham skozi nos in nadziram tempo teka telesu v prid.
Nočna apneja se mi ne dogaja več.
Alergij ni, oziroma, če se pojavijo so zelo blage in nemoteče.
Dihalna prekinitev precej daljša kot na začetku.
Učinkovitost gibanja se je izdatno povečala.
Opazovanje okolice:
Opazovanje okolice je zanimivo, ker dejansko 99% ljudi, ki giba, hodi, teče ali vozi kolo ne diha učinkovito.
Praktično vsi imajo usta odprta in hiperventilirajo, kot da tečejo zadnji šprint za preživetje ali kot bi jih lovil lev sredi ‘jungle’. =) (tudi sam sem bil v tem procentu kar dolgo časa.)
Velikokrat opazim pretirano dihanje tudi med sedenjem ali celo ležanjem.
Na aktivnem učenju so celo šokirani, ko jim razložim kako bi morali dihati, ubistvu se jim pravilno dihanje ne zdi logično, dokler ne dobijo logične razlage za učinkovito dihanje. In potem skozi redno prakso ozavestijo in začutijo lahkotnost dihanja.
Veliko vlogo pri načinu dihanju ima; hitrost, čas in pozornost
Glavni vzroki za nepravilen dih so: prehitri ali preveč dogodkov, prevelika pomembnost časa in hiperstimulacija iz okolja, ki tako odvzema veliko količino pozornosti in energije.
Kakor tudi neurejeni medsebojni odnosi, stres v službi, prisilna drža v delu in športu, potlačena čustva.
Vse to vpliva na slabo povezavo telesa in uma in vliva strah v telo, strah nam pa stisne mišice, katere bi morale biti sproščene za pravilen dih.
Za človeka tak način življena ni bil ustvarjen in ni naraven.
Zelo težko je uskladiti čas, energijo in pozornost, da nam uspe opraviti vse obveznosti brez, da bi nam odvzelo dih in stisnilo mišice.
Zato menim, da je takšna praksa AEQ dihanja danes zelo pomembna in skoraj da nujna.
Tako sodobni človek dobi orodje, kako sproti sproščati strahove in premočne pritiske, ki si jih sami in kot družba ustvarjamo.
Karim Al Saleh
