Kako so naši možgani povezani s telesom, hrbtenjačo in celotnim organizmom, lahko zares razumemo šele skozi zavestno prakso dihanja.
Ko se s somatsko dihalno prakso poglobimo v stanje osredotočenosti, lahko zelo jasno zaznamo, kako vsak vretenec sodeluje pri dihanju in kako se informacije po hrbtenici pretakajo navzdol do trtice in nazaj proti možganom. Ta občutek povezanosti je pogosto izjemno prijeten in hkrati pomirjujoč.
Eden ključnih dejavnikov učinkovitega dihanja je količina ogljikovega dioksida v krvi, saj prav CO₂ omogoča učinkovit prenos kisika iz krvi v tkiva. Naši receptorji zaznavajo raven ogljikovega dioksida v telesu in na tej osnovi se uravnava količina kisika, ki doseže globlje plasti telesa. Nižja raven CO₂ pomeni slabši prenos kisika v mišice in tkiva, kar potrjuje tudi Bohrov učinek.
Prekomeren stres, dolgotrajno sedenje ali pretirano delo, pretiravanje s treningi, potlačena čustva, hiperstimulacija okolja, nerazrešeni odnosi, poškodbe, travme in neustrezna komunikacija so pogosti razlogi, da zdrsnemo v hiperventilacijo. Posledično izgubljamo ogljikov dioksid, kar neposredno vpliva na slabšo regeneracijo, nižjo raven energije in slabše splošno počutje.
Zato je izjemno pomembno, da se čez dan večkrat zavestno ustavimo, se vrnemo k sebi in opazujemo svoj dih. Po potrebi ga tudi nežno prilagodimo. V stanju počitka in umirjanja so primernejši krajši, nadzorovani vdihi in daljši, počasni izdihi s trebušno prepono. Takšno dihanje pomirja celotno somo in pozitivno vpliva na raven življenjske energije.
S tem izboljšamo regeneracijo, lažje predelujemo informacije dneva, podpiramo organsko učenje in hitreje najdemo učinkovite rešitve za izzive, s katerimi se srečujemo v življenju.
Danes prevladujeta dva osnovna vzorca dihanja: piramidno in navpično.
Piramidno, tridimenzionalno dihanje s trebušno prepono stimulira parasimpatično delovanje avtonomnega živčnega sistema. Dihanje je umirjeno, tiho, počasno in poteka skozi nos. Ob vdihu se telo razširi v širino in globino – od pazduh do medenice – ob izdihu pa se nežno zoži in zbere navznoter. Ramena in vrat pri tem ostajata sproščena in mirna. Zgornji del trupa sodeluje s spreminjanjem oblike in volumna, brez občutka dvigovanja navzgor. Po izdihu sledi kratek, naraven premor pred naslednjim vdihom.
Navpično oziroma klavikularno dihanje s prsnim košem pa spodbuja simpatično delovanje živčnega sistema. To dihanje je povezano s tesnobo, pospešenim srčnim utripom, hiperventilacijo in napetostjo mišic strahu. Ramena se ob vdihu dvignejo, ob izdihu padejo. Pogosti znaki tega vzorca so dihanje skozi usta, zehanje, utrujenost, zamašen nos in glasno dihanje.
Dojenčki naravno dihajo skozi nos. Usta so namenjena prehranjevanju, nos pa dihanju. Dihanje skozi usta se pojavi kot odziv na stres ali nevarnost, na primer ob zamašenem nosu. Ko stres mine, se dihanje spontano vrne skozi nos. Nosno dihanje aktivira parasimpatične receptorje v spodnjem delu pljuč, ki pomirjajo živčni sistem in omogočajo obnovo telesa.
Žal se pri odraslih zaradi kroničnega stresa dihanje skozi usta pogosto ohrani tudi takrat, ko za to ni več potrebe. To lahko opazimo v fitnesih, med tekači ali kolesarji, kjer velika večina ljudi diha z odprtimi usti in hiperventilira, kot da bi bili v stanju nuje.
Redna somatska praksa prinese pomembne spremembe. Osebno opažam bolj zavestno dihanje pri vsakodnevnih opravilih, lahkotno širjenje trebušne in prsne votline ter boljšo koordinacijo gibanja. Dihanje skozi usta se je skoraj povsem umaknilo, tudi med fizično zahtevnimi aktivnostmi večinoma diham skozi nos. Telo je bolj sproščeno, mišice sprednje linije trupa so mehkejše, kronične bolečine, vnetja in astmatični simptomi so izginili. Gibanje je učinkovitejše, hoja v klanec lahkotna, tek bolj nadzorovan, nočna apneja se ne pojavlja več, alergije pa so bistveno blažje.
Pri opazovanju okolice je hitro jasno, da večina ljudi diha neučinkovito, pogosto celo med sedenjem ali ležanjem. Pravilno dihanje se jim sprva zdi nelogično, dokler ga ne razumejo in izkusijo skozi prakso. Takrat začutijo lahkotnost, ki jo prinaša.
Na način dihanja močno vplivajo hitrost življenja, pritisk časa in razpršena pozornost. Glavni vzroki nefunkcionalnega dihanja so preobremenjenost, hiperstimulacija okolja, neurejeni odnosi, stres pri delu, prisilne drže in potlačena čustva. Vse to ruši povezavo med telesom in umom ter v telo vnaša strah, ki zakrči mišice, potrebne za sproščen in učinkovit dih.
Takšen način življenja ni naraven za človeka. Zato je somatska praksa danes več kot koristna – je nujna. Predstavlja orodje, s katerim se lahko sodoben človek sproti uči sproščati strah, razbremenjevati pritiske in se vračati v bolj uravnoteženo, povezano in živo stanje.
Karim Al Saleh
