Bolečina je opozorilo, ki ga telo pošlje v um, da je v načinu gibanja nekje napaka, nered ali neurejenost. Bolečine ni smiselno ignorirati in ni dobro iti čez bolečino, če za to nimamo res tehtnega razloga. Pametno jo je upoštevati in jo razumeti kot učitelja, ki nas opozarja, da je potrebna sprememba v gibalnih vzorcih.
Bolečina je klic telesa po pozornosti in spremembi v delovanju telesa in uma (zavest–mišica–podzavest). Deluje kot opozorilna lučka v avtomobilu, ki nas opozarja na nered v nas ali okoli nas. Če bolečino ignoriramo, se nered povečuje in težave se kopičijo. Če bolečine pravočasno in na primeren način ne saniramo, obstaja velika verjetnost, da postane kronična. Ko bolečina postane kronična, se preseli v podzavestni del možganov. Takrat postane problem trdovraten, kar pomeni, da je reševanje težje, vendar še vedno možno. Za to potrebujemo presežek časa, energije, pozornosti in znanja, ki nam omogoča, da vse našteto pravilno usmerimo ter postopoma spremenimo delovanje podzavestnega dela možganov skozi zavestno učenje dihanja in gibanja.
Tako kot moramo biti prisotni in zavestni pri čiščenju garaže, avtomobila ali delovnega prostora, če želimo delo opraviti kakovostno, velja enako pri urejanju telesa. Zavest mora biti povezana s telesom, če želimo nered (entropijo) spremeniti v red (sintropijo) ter s tem spremeniti delovanje zavesti, telesa in podzavesti. Možgani pošiljajo ukaze v mišice, mišice pa pošiljajo povratne informacije nazaj v možgane. Boljša kot je komunikacija med zavestnim delom uma in mišicami, manjša je čutno-gibalna amnezija in učinkovitejši postanejo gibanje, dihanje ter čutenje in izražanje čustev.
O bolečini lahko razmišljamo kot o nepravilnem delovanju nevromišičnega sistema. Napačne vzorce pogosto ponavljamo nezavedno, prav zaradi tega pa smo pod vplivom čutno-gibalne amnezije, ki vodi v bolečine in gibalne omejitve.
Kaj lahko naredimo?
Lahko se naučimo bolj učinkovitih gibalnih vzorcev in s tem postopoma nadomestimo neučinkovite. Skozi zavestno učenje gibanja in dihanja lahko vplivamo na podzavestne vzorce, ki nas obremenjujejo. Telo se odziva v specifičnih mišičnih refleksih, ki so zelo koristni, dokler ne postanejo kronično aktivirani in ostanejo prisotni tudi takrat, ko niso več potrebni. Gre za reflekse umika, akcije, poškodbe in zamrznitve. Ko se jih ponovno naučimo zavestno nadzirati, se začnejo urejati nepravilni pritiski v telesu, bolečina pa se postopoma zmanjšuje skupaj z gibalnimi omejitvami.
Izguba zavestnega nadzora nad mišicami pesti ogromno ljudi. Bolečine, slaba drža, gibalne omejitve, poškodbe in obrabe pogosto pripisujemo starosti ali genetiki ter to jemljemo kot neizogibno. Iz osebne prakse vidim, da temu ni tako in da je na tako imenovane »starostne težave« mogoče vplivati. Skozi somatsko prakso in organsko gibanje izboljšujemo sposobnost raztezanja in sproščanja mišic ter s tem vplivamo na delovanje avtonomnega živčnega sistema. Z redno prakso povečujemo delež parasimpatičnega delovanja, kar postopoma pomaga pri urejanju bolečine, obvladovanju stresa in zmanjševanju kronične mišične zakrčenosti.
Za izboljšanje kroničnega stanja je ključnega pomena zmanjšati dolgotrajno aktivacijo simpatičnega načina delovanja živčnega sistema (boj ali beg), še posebej kadar je ta posledica čustvenih travm ali dolgotrajnega zunanjega stresa. Takšno stanje ustvarja močan pritisk v trebušni votlini, kjer zadržujemo potlačena čustva in občutke. To vodi v aktivacijo telesnega oklepa, povišan mišični tonus trupa in kasneje v zamrznitev centra telesa, kar prinaša številne težave.
Pravilno in pozorno izvajana somatska praksa postopoma zmanjšuje mišično napetost in tonus, kar je osnovni pogoj za zmanjšanje pretirano aktiviranega simpatičnega delovanja živčnega sistema in za postopno odpravljanje bolečine. Z dihalnimi vajami in dihalnimi protokoli se učimo usmerjati pozornost v telo ter skozi dinamično meditacijo povečujemo aktivnost vagusnega živca. To omogoča umiritev, postopno normalizacijo delovanja avtonomnega živčnega sistema ter sproščanje kronično zakrčenih mišic. Posledično lažje prepoznamo vzroke težav, poiščemo kreativne rešitve in naredimo spremembe, ki omogočajo dolgoročno regulacijo živčnega sistema, gibanja in dihanja ter postopno dvigujemo kakovost življenja.
Karim Al Saleh
