Zakon ravnovesja v našem telesu je neposredno povezan z gravitacijo. Gravitacija je stalna, enaka in neprekinjena sila, ki na nas deluje ves čas. Ker deluje na entropičen način, nas nenehno preizkuša, ali smo dovolj organizirani, učinkoviti in prilagojeni, da lahko v njenem vplivu dobro delujemo.
Ko je naš notranji sistem dovolj urejen, lahko dokazujemo gravitaciji, da zmoremo vzdrževati ravnovesje in premikati energijo na način, ki nam omogoča gibanje, rast in razvoj. Če smo učinkoviti, nam gravitacija “dovoli”, da se po planetu gibljemo lahkotneje, z manj napora in več notranje stabilnosti.
V življenju se s gravitacijo “srečamo” skozi več pomembnih preizkusov. Prvi je rojstvo. Drugi je trenutek, ko shodimo. Otrok shodi takrat, ko lahko v trebušni, prsni in možganski votlini ustvari dovolj potencialne energije, ki ga dvigne — podobno kot vzgon dvigne balon.
Človek, ki je v ravnovesju z gravitacijo, jo zna upoštevati in z njo sodelovati. Zato nanj deluje manj obremenjujoče kot na nekoga, ki je iz ravnovesja izpadel. V sodobnem svetu imamo zaradi tehnologije veliko dodatnih virov energije, ki nam omogočajo, da zakone gravitacije in ravnovesja kršimo dlje časa, ne da bi to takoj občutili. Tako lahko živimo v stanju senzorno-motorične amnezije in odtujenosti, kar ustvarja iluzijo učinkovitosti. Zdi se, kot da je vse v redu, a v ozadju se pritisk kopiči.
Ko se ta iluzija sesuje, se pojavijo bolečine, bolezen ali izčrpanost. To se prej ali slej zgodi vsakemu od nas, ker telo vedno išče način, da ponovno vzpostavi ravnovesje.
Človek je po naravi aerobno bitje. Za ohranjanje zdravja in ravnovesja bi morali večino časa delovati v parasimpatičnem načinu živčnega sistema — v ritmu umirjenosti, regeneracije in ekonomičnega gibanja. Občasno lahko preklopimo v simpatični način delovanja, ko potrebujemo več moči, hitro akcijo ali odziv na stres.
Učinkovit človek zna prehajati med tema dvema načinoma delovanja: zna dvigniti potencialno energijo iz trebušne votline navzgor (za delo, šport, ustvarjanje, reševanje izzivov) in jo prav tako zna znižati, ko je čas za počitek, spanec ali regeneracijo. To pa je mogoče le, če smo dovolj sproščeni — kar pa ni mogoče, če živimo v napetosti, ki smo jo v preteklosti razvili zaradi potlačenih čustev in nepredelanih izkušenj.
Strah pred sproščenostjo je eden glavnih razlogov, da telo ne more vstopiti v ravnovesje. V trebušni votlini se shranjujejo potlačena čustva, ki ustvarjajo visok pritisk. Da bi lahko sproščenost trajala dlje in bi v telesu dosegli ravnovesje, moramo dvigniti čustveno zrelost. Le tako lahko sprejmemo čustva, ki pridejo na površje, jih primerno izrazimo in jih uporabimo kot gonilno silo za potrebne spremembe.
Čustvena zrelost je pomembna tudi za učinkovito anaerobno delovanje, saj le čustveno zrela oseba lahko varno upravlja z močnimi pritiski in intenzivno energijo, ki se pojavi pri večjih fizičnih ali psihičnih obremenitvah.
Zakon ravnovesja nam tako ne dela življenja “lahkega”, temveč nam omogoča, da življenje postane lažje, ko ga spoštujemo. Če smo dovolj organizirani, lahko prenašamo večje pritiske in gremo višje — dokler obremenitev ni ne premajhna in ne prevelika. Takšna skladnost ustvarja občutek ugodja, ekonomičnega gibanja in pozitivno povratno zanko, ki nas motivira k raziskovanju bolj učinkovitega delovanja.
⸻
Moj primer:
Nekaj let nazaj sem začel raziskovati tek po principu 80/20 (prevladujoče aerobno, manj anaerobno). Na začetku je bil moj aerobni prag zelo nizek, okoli 100 utripov na minuto. Včasih sem moral preiti v hojo, da sem lahko ohranjal nosno dihanje v spodnji del pljuč. Sepravi je že nizka ali srednja obremenitev gibanja, za moj živčni sistem bila visoka intezivnost in močna obremenitev.
Sčasoma, z rednostjo, potrpežljivostjo in vztrajnostjo, se je moj sistem postopoma dvignil. Danes lahko ob dobrem dnevu tečem pri 160 udarcih na minuto, kar je precej hitrejši tempo kot nekoč, in še vedno ohranjam aerobno delovanje ter umirjen ritem nosnega dihanja.
To mi kaže, da sem v tem delu svojega življenja v višje urejenem ravnovesju in da lahko prenesem večji notranji pritisk, ne da bi preklopil v simpatični/preživetveni način delovanja. Opazim tudi, da zunanjih pritiskov ne doživljam več tako močno kot prej in da redkeje preidem v stanje pretirane aktivacije.
Moje parasimpatično delovanje je danes bolj učinkovito, kar pomeni, da navzven oddajam drugačno prisotnost in energijo. Zato se redko zgodi, da bi moral dvigniti energijo v simpatično stanje — in ta način delovanja mi tako ostane kot rezerva za situacije, ko je res potreben in nujen.
Karim Al Saleh
