Ko prideš do točke, ko ne moreš več, prav tam se spreminja tvoja usoda.
V življenju pridejo trenutki, ko se zdi, da si pod takšnim pritiskom, da ga preprosto ne zdržiš več. Vse, kar se je nabiralo, odgovornosti, izgube, stresi, nerazrešeni odnosi in notranji boji, začne siliti na plano. Telo postane napeto, glava polna, dih plitev. Pride trenutek, ko se zdi, da bi bilo najlažje odnehati. Da bi se umaknil, se skril, izginil.
A prav tam, kjer se zdi, da je konec, se začne nekaj pomembnega. To je trenutek, kjer se tvoja usoda začne preoblikovati. Ne takrat, ko je lahko. Ne takrat, ko gre vse gladko. Ampak ravno takrat, ko si čisto na robu.
V teh trenutkih je ključno, da ostaneš prisoten. Da ne pobegneš. Da ne utihneš v sebi, ampak se zavestno soočiš s tem, kar čutiš.
Meni pri tem že leta pomaga praksa borilnih veščin in zavestnega gibanja. Tam se pogosto znajdeš v položaju, ko te stiska, ko si pod pritiskom, ko telo kriči, naj pobegne, glava pa išče izgovore, zakaj ne bi nadaljeval. Tam sem se naučil, da ne zamrznem. Da ne spustim glave. Da ne izginem vase.
V borilnih veščinah, tako kot v življenju, je pomembno, da ostaneš zbran tudi takrat, ko je najtežje. Da sredi pritiska začutiš svoje telo, dih, tla pod seboj, prostor okoli sebe. Da zmoreš ostati z odprtimi očmi in mehkim telesom, tudi ko bi ga najraje zakrčil.
Skozi zavestno gibanje se učim, da napetosti ne zadržujem, ampak jo preusmerim. Da ne izgubljam energije v notranji boj s sabo, ampak jo usmerim v jasnost, prisotnost in odločnost.
Senzorično gibanje mi omogoča, da prepoznam, kje v telesu nosim pritisk, kje se zapiram in kako to sprostiti. Tako fizično kot čustveno.
To me ohranja, ko življenje pritisne. Ko se zdi, da ne moreš več in bi najraje obstal ali odnehal, se spomnim vsega, kar sem se naučil na tatamiju, v gozdovih, na poligonih in vadbiščih. Da se takrat ne končaš, ampak se na novo sestaviš.
In prav v tistih trenutkih, ko vse v tebi kliče po predaji, pride prelom. Takrat, ko telo še zmore en dih, ena misel, en korak. Ko glava ne ve več, a telo še ima v sebi iskrico, ki te drži pokonci. Takrat se menja usoda. Ne z velikim prebojem, temveč s tihim, trdovratnim vztrajanjem.
Usoda ni nekaj, kar pride od zunaj. Ustvarja se z vsakim trenutkom, ko kljub bolečini ostaneš. Ko kljub utrujenosti dihaš. Ko kljub strahu dvigneš pogled.
In takrat se tvoje telo, tvoj duh in tvoja zavest postavijo na novo. Bolj cele. Bolj jasne. Bolj žive.
Karim Al Saleh
