Depresija kot biološka strategija preživetja
Depresijo že zelo dolgo razumemo na napačen način. Pogosto jo obravnavamo kot motnjo ali bolezen, nekaj, kar se je “pokvarilo” v človekovem umu. V resnici pa je depresija veliko bližje biološki strategiji preživetja, kot pa okvari ali patologiji. Ni znak šibkosti, temveč odziv telesa, ki skuša posameznika zaščititi.
Biološki antropologi in sodobna nevroznanost vse pogosteje poudarjajo, da je depresija prilagoditveni odziv na dolgotrajno stisko, ne pa umska bolezen. Bolj smiselno jo je razumeti kot izkušnjo oziroma skupek izkušenj, ki nastanejo kot posledica določenih okoliščin, ne kot bolezensko stanje samo po sebi. Težava nastane, ko depresijo obravnavamo kot nenormalno odstopanje od “zdravega” delovanja in jo želimo čim hitreje odpraviti, ne da bi razumeli njen namen.
Dolga desetletja je prevladovalo prepričanje, da se depresija začne v umu – z izkrivljenim razmišljanjem – in da šele nato povzroči telesne simptome, kot so utrujenost, bolečine, teža v telesu ali pomanjkanje energije. Danes postaja vse bolj jasno, da je ta razlaga obrnjena na glavo.
Vloga avtonomnega živčnega sistema
Sodobne nevrološke teorije se vse bolj osredotočajo na avtonomni živčni sistem (AŽS) in njegovo vlogo pri depresiji. V skladu s polivagalno teorijo, ki jo je razvil nevrolog Stephen Porges, je depresija del naravnega obrambnega repertoarja telesa.
Telo – ne um – je tisto, ki najprej zazna nevarnost. Ko zazna, da je ogrožena varnost, sproži ustrezno biološko strategijo. Ena izmed teh strategij je imobilizacija oziroma zamrznitev, refleks, ki je evolucijsko zelo star in namenjen preživetju v okoliščinah, kjer boj ali beg nista mogoča.
Ta refleks se aktivira preko hrbtnega vagusnega živca. Presnova se upočasni, energija se varčuje, telo in um postaneta težka, počasna, pogosto odsotna. To stanje v vsakdanjem jeziku imenujemo depresija.
Ko depresijo razumemo kot nesmiselno trpljenje ali znak osebne šibkosti, ljudi dodatno stigmatiziramo, jim jemljemo dostojanstvo in upanje. Če pa jo razumemo kot smiselno, čeprav bolečo prilagoditev, se perspektiva povsem spremeni. Depresija se vsaj v začetku vedno zgodi z razlogom.
Ljudje, ki doživljajo depresijo, niso šibki. Ravno nasprotno – pogosto so preživeli dolgotrajne in zahtevne situacije, v katerih so morali zdržati več, kot bi bilo za kogarkoli zdravo. Depresija jim je pomagala preživeti.
Hierarhija odzivov živčnega sistema
Po polivagalni teoriji naše vsakodnevno doživljanje temelji na hierarhiji stanj avtonomnega živčnega sistema.
Ko se sistem počuti varno, smo sproščeni, povezani, čutimo sebe in druge. Takrat prevladuje parasimpatično stanje in občutek »to sem jaz«.
Ko zaznamo grožnjo, se aktivira simpatični odziv – boj ali beg – ki ga pogosto doživljamo kot napetost ali tesnobo.
Če grožnja traja predolgo ali je prevelika in ne vidimo možnosti rešitve, se sistem zateče k zadnji strategiji: zamrznitvi.
Zamrznitev je prvinski obrambni odziv, ki ga najdemo že pri plazilcih. Njena naloga ni, da bi nas osrečila, temveč da bi nas obvarovala pred neznosnim fizičnim ali čustvenim trpljenjem.
V tem stanju:
se bolečina omili,
zavest postane bolj odtujena,
presnova in prebava se upočasnita,
telo lahko preide v stanje podobno ketozi,
čustveni šok se ublaži.
Podobno kot zajec v lisičinem gobcu, ki se postopno “izključi”, da ne bi preveč trpel, tudi človek v določenih okoliščinah ne more ostati polno prisoten. Zamrznitev mu to omogoči.
Težava nastane, ko to stanje postane kronično.
Kronična zamrznitev in depresija
Če smo dalj časa izpostavljeni pritiskom, pred katerimi ne moremo pobegniti in se z njimi ne moremo učinkovito soočiti, se imobilizacija utrdi. Takrat ne gre več za kratkoročno zaščito, temveč za stanje, ki začne omejevati našo sposobnost čustvovanja, razmišljanja in delovanja.
Takrat se pojavijo občutki:
nemoči,
brezupa,
ujetosti,
pomanjkanja energije,
nezmožnosti premika – telesnega ali psihičnega.
To stanje imenujemo depresija.
Pomembno je razumeti, da se ta odziv ne sproži le ob velikih, očitnih travmah. Tudi dolgotrajna izpostavljenost subtilnim pritiskom, nespoštovanju, čustveni zanemarjenosti, nepravičnosti ali kroničnemu stresu lahko vodi v enak izid.
Naša kultura depresijo pogosto razume kot osebni neuspeh ali pomanjkanje volje. Ljudem se sporoča, da bi morali biti “močnejši”, bolj pozitivni ali bolj racionalni. Toda telo deluje po svojih zakonitostih. Avtonomni živčni sistem se odziva na zaznano grožnjo, še preden jo zavest sploh prepozna ali razume.
Najprej se zgodi biološki odziv. Šele kasneje um ustvari razlago.
Nova perspektiva prinaša razumevanje
Ko depresijo razumemo kot aktivno obrambno strategijo, se odnos do sebe spremeni. Ljudje začnejo dojemati, da niso pokvarjeni ali bolni, temveč da imajo izjemno inteligenten živčni sistem, ki jih je skušal obvarovati.
Depresija je znana po občutkih brezupa, vendar prav razumevanje njenega namena razkrije, da v resnici nismo tako nemočni, kot se zdi. Če je telo zmoglo ustvariti tako kompleksen zaščitni odziv, potem ima tudi potencial, da se iz njega postopoma vrne – ob pravih pogojih.
Tu ima somatska praksa ključno vlogo. Ne zato, da bi depresijo »odpravili«, temveč da telesu postopno omogočimo občutek varnosti, regulacijo živčnega sistema in izhod iz kronične imobilizacije.
Depresija se nikoli ne zgodi brez razloga. Ko ta razlog razumemo, se začne proces spremembe.
Karim Al Saleh
