Depresijo že zelo dolgo časa razumemo in dojemamo narobe. Na depresijo gledamo kot na motnjo ali bolezen, v resnici pa je depresija del biloške strategije preživetja in nas ubistvu poskuša rešiti. Biološki antropologi trdijo, da je depresija prilagodljiv odziv na stisko in ne umska bolezen. V bistvu je depresijo najbolje razumeti tako, da je to izkušnja ali skupek izkušenj in ne bolezensko stanje. Na depresijo prepogosto gledamo kot na nepotrebno odstopanje od normalnega delovanja. Običajno prepričanje je takšno, da se depresija začne v umu z izkrivljenim razmišljanjem. To naj bi vodilo do “psihosomatskih” simptomov, kot so glavobol, bolečine v trebuhu ali utrujenost. Nove teorije nakazujejo, da smo jo razumeli popolnoma narobe.
Nevrologi se vse bolj osredotočajo na vlogo avtonomnega živčnega sistema(AŽS) pri depresiji. V skladu s polivagalno teorijo AŽS je depresija del biološke strategije, ki naj bi nam pomagala preživeti. Telo je tisto, ki zazna nevarnost in sproži obrambno strategijo, ki naj bi nam pomagala preživeti. Ta biološka strategija se imenuje imobilizacija, kjer se naše avtonomno živčevje odzove v refleks zamrznitve. Odziv se lahko izraža v umu in telesu z vrsto simptomov, ki jim pravimo depresija. Ko na depresijo gledamo kot nerazumno in nepotrebno trpljenje, ljudi stigmatiziramo, jih postavimo v nemoč in jim odvzamemo upanje. Z novim modulom razmišljanja pa lahko začnemo razumeti, da se vsaj na začetku depresija zgodi z dobrim razlogom in motivom ter nas neha biti sram. Ljudje z depresijo so dejansko zelo močni, saj so v resnici pogumno preživeli težke situacije in nikakor niso invalidni. Recimo, če nas nekdo prizadeva z besedami, smo neslišani, nepomembni, nas nespoštujejo, ne cenijo in se nam godi krivica, neresnica in nepravica, je depresija tista, ki nam pomaga preživeti.
V skladu s polivagalno teorijo, ki jo je razvil in oblikoval nevrolog Stephen Porges, naše vsakodnevne izkušnje temeljijo na hierarhiji stanj v AŽS. Ko se AŽS počuti varno, nam je prijetno, smo umirjeni in se čutimo povezane pravimo, da smo v parasimpatičnem stanju AŽS. Takrat se počutimo kot mi. Toda naš AŽS nenehno pregleduje naše notranje in zunanje okolje, da bi ugotovili znake nevarnosti. Če naš AŽS zazna grožnjo ali celo preprosto pomanjkanje varnosti, je njegova naslednja strategija boj ali odziv, ki ga pogosto čutimo kot tesnobo. Če je grožnja resna ali pa traja dolgo, da se živčni sistem odloči, da ni nobene možnosti preživetja z bojem ali begom, imamo na voljo le še eno možnost: zamrznitev. To je prvinski obrambni odziv zaustavitve, ki ga vidimo pri plazilcih. Zahtevo po zamzrnitvi ali imobilizaciji posreduje hrbtni vagusni živec. Metabolizem preide v stanje počitka, zaradi česar se ljudje pogosto počutijo medlo in utrujeno.
Zamrznitev ima pomembno vlogo:
-omili bolečino
-naredi nas odsotne
-upočasni presnovo in prebavo
-telo preklopi v stanje ketoze
-ublaži čustven šok
“Samo pomislite na zajca, ki mlahavo leži v lisičinem gobcu: zajec se postopoma izključuje, da ne bo preveč trpel, koga bo lisica požrla. “
Včasih so nekatere stvari tako grozne, da nočemo biti popolnoma prisotni, ko se nam dogajajo, takrat nam pomaga odziv zamrznitve. Torej je zamrznitev ključni del biološke obrambe, vendar je naravno zasnovana, da deluje le kratko obdobje.
“Ali presnovni izklop ohrani organizem in lahko zajec pobegne ali pa organizem umre in lisica poje zajca.”
Če smo pod kroničnim okoliškim pritiskom in nam bodo pritiski pretili še nedoločen čas ter boj ali beg nista mogoča, se privedemo ali nas privedejo v stanje kronične zamrznitve. To pa vpliva na čustva ljudi ter njihovo sposobnost reševanja težav. Takrat se počutimo, da se ne moremo gibati fizično ali duševno, počutimo se brezupno in nemočno. To je depresija.
Po zgoraj opisanem, je lahko razumeti, zakaj se pri ljudeh, ki so bili deležni močnih travm sproži imobilizacija in celo kako bi jim je tak odziv pomagal preživeti. Toda odziv imobilizacije se dogaja tudi pri ljudeh z manj očitnimi stiskami. Naša kultura v veliki večino dojema depresijo kot znak šibkosti in da se pojavlja pri tistih, ki doživljajo delo in življenje kot preveč stresno. Včasih je v člankih na temo depresije celo možno brati, da tisti, ki so v takšnih stanjih potrebujejo le več duševne trdnosti ni volje, da se rešijo iz nje. Nekateri terapevti jim celo pravijo, da je njihova depresija izkrivljeno dojemanje okoliščin, ki niso tako slabe. Vendar to ni tisto, kar telo čuti. Obrambni mehanizmi se aktivirajo v AŽS, ker se ta odloči, da obstaja grožnja, ne glede na to, ali se boj/beg ali zamrznitev nanaša na dejansko naravo sprožilca. To se zgodi brez naše vednosti. Odziv na biološko grožnjo se začnem še preden pomislimo na to, nato pa naši možgani na višji ravni sestavijo zgodbo, ki si jo lahko razložimo. Odziva na to pogosto ne moremo izbrati; zgodi se na podzavestnem nivoju, še preden se zavemo nevarnosti.
V sodobnem svetu je veliko sprožilcev, ki vzburja naš AŽS, če ti sodobni sprožilci ne izginejo, ali jih sami ne omejimo, se telo sčasoma odloči, da ne more uiti. Sledi zamrznitev, ki jo sproži, da nas naš sistem brani in reši. Po mnenju Porgesa je tisto, kar imenujemo depresija, skupek čustvenih in kognitivnih simptomov, ki so usmerjeni in namenjeni imobilizaciji. To je biološko strategija ki naj bi nam pomagala preživeti; telo nas poskuša rešiti. Depresija se vedno zgodi zaradi zares dobrega razloga. Tak modul razmišljanja spremeni dejansko vse.
Priča sem temu, da ljudje, ki so depresivni ugotovijo, da niso poškodovani ali bolani, ampak imajo zelo dober in inteligenten biološki sistem, ki jim skuša pomagati preživeti, se začnejo dojemati drugače. Ne nazadnje je depresija znana zaradi občutkov obupa in brezupa. Ampak, ker je depresija v resnici aktivna obrambna strategija, lahko spoznamo, da v resnici nismo tako nemočni, kot smo si mislili.
(Viri iz učbenika AEQ dihanja 2.stopnje)
Karim Al Saleh
