Čutno-gibalna amnezija nam omogoča, da blokiramo neprijetne občutke iz telesa do zavesti; to dinamiko si lahko predstavljamo, kot bi ego ustvarjal ‘protivojake’ nad telo, da začasno ustvari nevidezno normalnost(iluzija) in mir na površju.
Vendar, ker problema v globini(telo-podzavest) ne rešujemo na primeren način, se v telesu ustvarja višek energije, ki skozi čas spreminja obliko v vnetne procese, bolečine in različna neravnovesja na telesnem, čustvenem in psihičnem nivoju.
Podzavestno aktivirani mišični refleksi(boja, bega, travme in zamrznitve) vodijo v kronično zakrčenost mišic in gibalne/vedenjske omejitve.
Skozi čas se zaradi kronične zakrčenosti mišic ustvarjajo šibke povezave v telesu, ki ustvarjajo vsesplošno neravnovesje pri gibanju.
Usmerjanje pozornosti v telesne občutke in raziskovanje čutno-motorne povratne zanke nam omogoča, da se soočimo s šibkimi členi našega telesa.
Proces ni enostaven, ker nas postavi izven cone udobja, kjer se je vse prej kot lahko soočiti s potlačeno bolečino, gibalnimi omejitvami, strahovi in nemočjo, ki smo jih zaradi izukušenj iz preteklosti skladiščili v telo in podzavest.
Ta način gibanja rad poučujem, ker vidim, da dolgoročno vodi v vse večji red, rast in razvoj na različnih področjih življenja.
Najlažje se je prepustiti mišljenju ‘tako pač je in tako bo, ker sem že v letih…’, ali zelo pogost izgovor: Nimam časa za sebe.
Občutiti bolečino pomeni; zavedati se in razumeti, da nas le ta opozarja na nered znotraj nas in tudi v odnosu do našega okolja.
Sprejeti bolečino in se zavedati, da jo lahko uredimo z najbolj kompleksnim in urejenim delom sebe, zavestnim delom možganov(korteks) pa nas vodi v vse večjo samozavest in notranjo moč.
Istovetenje z bolečino prinese še več bolečine; sprejeti bolečino in jo pospravljati kot prah s polic, pometanje umazanih tal, čiščenje oken… pa nas vodi v večji red in življenje brez bolečin.
Opaziti nered in z zavestnim gibanjem urejati šibke člene telesa, ter jih spravljati v red, nas dela vse bolj učinkovite, kar pomeni boljšo uporabo energije ter časa.
Bolj kot čutimo in vemo kaj delamo, večjo kontrolo ustvarjamo nad odločitvami ter dejanji in tako začnemo primerno dogodkom uporabljati gibe, besede, čustva…
Ko skozi izboljšanje učinkovitosti gibanja dojamemo temeljna načela zavestne navzočnosti, torej kako biti opazovalec in vodja lastnega notranjega dogajanja, takrat bomo imeli na razpolago najmočnejše transformacijsko orodje za življenje.
Naj vas opozorim, da bistvo tega načina ni v pridnosti in treniranju. Bistvo je v procesu učenja, domiselnosti, kreativnosti, igrivosti, radovednosti in raziskovanju.
Skozi čas bo želja za tovrstno gibanje vse večja, ker bo gibanje veliko bolj prijetno.
Redno, vestno in radovedno raziskovanje privede do več občutka in nadzora nad gibanjem, kar definira našo notranjo svobodo.
Gibanje je vedenje in ta definira v katero smer giba naše Življenje.
Karim