Pot na Rožnik: Raziskovanje boljše poti
Rožnik je že dolgo časa moja stalnica. V preteklosti sem vedno znova hodil po isti poti, ne da bi o tem veliko razmišljal. Ena izmed teh poti je bila blatna, in vsakič, ko sem se znašel tam, me je prešinilo isto vprašanje: Zakaj vedno končam tukaj?
A nekega dne, ko sem bolj zavedno stopal po svoji poti, sem opazil nekaj presenetljivega. Le 20 metrov stran je bila druga pot – suha, gladka, prehodna. Vedno je bila tam, a je nisem opazil. Šel sem mimo, znova in znova, zaradi svoje selektivne slepote. Selektivna slepota in gluhota nista zgolj zanimiva izraza za opisovanje naših izkušenj– gre za mehanizme naše percepcije. Naš um in telo ignorirata dražljaje, ki jih ne povezujeta s trenutnim delovanjem. Ko se znajdemo na “avtopilotu”, opazimo le tisto, kar podpira že znane vzorce. Vse drugo je izključeno. Tako sem med vsakodnevno hojo po Rožniku spregledal boljšo možnost – gladko in urejeno pot, ki je bila ves čas tam.
Zakaj vztrajamo na znanih poteh?
To, kar se zgodi našemu zaznavanju, se zgodi tudi našemu telesu. Senzorno-motorna amnezija pomeni, da naša telesna zaznava in gibanje postaneta avtomatizirana do te mere, da ne opazimo, kako se premikamo – ali kako bi se lahko premikali bolje. Naši možgani preprosto ignorirajo drugačne možnosti gibanja, kot da jih ni.
Ko sem hodil po blatni poti, sem na podlagi naučenih gibalnih vzorcev preprosto nadaljeval. Nisem se zavedal, da bi že z rahlim premikom – fizično in mentalno – lahko stopil na boljšo pot. Moje telo je bilo preveč “uglašeno” na staro rutino, da bi zaznalo kaj novega.
Zavedanje odpira nove poti
Ko sem se odločil, da upočasnim in se zavestno ozrem okoli, sem nenadoma opazil gladko, urejeno pot. Ta trenutek zavedanja je bil ključen – pokazal mi je, da se sprememba začne z občutkom, da nekaj ni v redu, in pripravljenostjo pogledati širše. To ni zgodba samo o hoji po Rožniku. Gre za širši nauk: mnogokrat se v življenju znajdemo na svojih “blatnih poteh”, kjer vztrajamo zaradi selektivne slepote in gluhote ter senzorno-motorne amnezije. Naši možgani in telesa se oklepajo znanega, četudi to ni najboljše.
Korak naprej: Zavestno ustvarjanje boljših možnosti
Danes, ko grem na Rožnik, si vedno vzamem trenutek, da pogledam okoli sebe. Hodim z več zavedanja in z občutkom za svojo držo, korake, dihanje in okolico. Ista filozofija pa se je preselila tudi v druge vidike mojega življenja – od gibanja do odločanja, delovanja in odzivanja.
Kje pa vi vztrajate na svojih “blatnih poteh”? Morda je čas, da izstopite iz avtopilota, zbudite svoje zaznavanje in najdete boljšo pot – tisto, ki je ves čas blizu, le da je do zdaj niste opazili.
