Če bomo pogosto in kolikor je le mogoče vadili blokiranje oz. ignoriranje bolečine, bomo na koncu dejansko izgubili sposobnost razlikovanja med subtilnostjo nelagodja in enako pomembno sposobnostjo občutenja ugodja. Če se bomo nenehno potiskali do roba in na silo povečevali toleranco na bolečino, se bomo pripeljali do tega, da ne bomo več sposobni registrirati akutne bolečine. Izguba občutenja bolečine pa pomeni, da izgubimo možnost občutenja tudi ostalih občutkov, kar nam onemogoča učenje in korekcije vzorcev gibanja in vedenja, zato smo vedno bolj nagnjeni temu, da ponavljamo enake vzorce in tako skozi čas postajamo vse bolj kronični in tudi neučinkoviti. Glasovi, ki nam jih telo pošilja in nas opozarjajo na akutno poškodbo, niso edina težava, kateri se v zgoraj opisanem primeru odpovemo, ampak se odpovemo izjemno bogatem in raznolikem svetu razlik, ki leži med akutno bolečino, ki nas opozarja na neučinkovitost, in njeno odsotnostjo, ko so stvari v redu. Izgubimo sposobnost čutenja in razsodnega razmišljanja med tem, kaj je dobro in kaj slabo za nas.
V naši ekspresni družbi, kjer so nam bolj pomembna vprašanja KOLIKO, od tega KAKO ali ZAKAJ nekaj delamo, torej v družbi, kjer delujemo po principu “no pain, no gain” (tudi sam sem bil v tem krogu precej let), ni edini problem, da smo izgubili samo občutek za bolečino, izgubili smo sposobnost čutiti karkoli. Velikokrat celo ne čutimo, da ne čutimo, in se tako odpovemo celovitemu telesnemu čutenju tako bolečine kot užitka, tako jeze kot strahu, ljubezni in sovraštva. Kot smo že velikokrat slišali: ne more obstajati svetloba, če ni teme. Ne moremo vedeti, kaj je vroče, če ne vemo, kaj je hladno. In da bi imeli um, moramo imeti telo. Užitek tudi lahko obstaja, ker obstaja bolečina. Ne more obstajati eno brez drugega.
Sam verjamem, da je prav ta izguba realnega občutka za svoje telo in vedno večja neučinkovitost, ki jo prevelika hitrost in prevelik pritisk prineseta za sabo, razlog, zakaj veliko ljudi ne teče in se ne giblje dovolj pogosto ali pa v tem pretiravajo in gibanje izrabljajo ter zlorabljajo. To so tudi razlogi, da vedno več ljudi pestijo kronične bolečine. Namesto da bi bolečino upoštevali in se na njej učili, jo poskušamo potlačiti ali pa se z njo boriti. Prav zaradi takšnega vedenja pa minimaliziramo možnosti, da bi občutili užitek, in zaradi tega izgubimo voljo ter po določenem času odnehamo na določenem področju, ali pa nas telo s poškodbami prisili v to, da se moramo ustaviti.
Recimo, če se bomo z močjo volje prisilili v to, da začnemo redno teči, in bomo med tekom ignorirali občutke (primer: slušalke v ušesih ali premočna volja) ter bomo tekli prehitro ali predolgo, in bomo zato morali dihati skozi usta, zaradi česar bomo imeli vedno bolj trd trup in posledično tudi vedno bolj trde okončine, bomo zaradi takšnega vedenja občutili vedno večje nelagodje in bolečine. To pa bo vsekakor dober recept, da se nam tek zagnusi, in bomo zaradi vedno močnejših nelagodij, bolečin in poškodb morali s tekom prenehati.
Kaj pa, če bi se teka lotili drugače? Zakaj ne bi začeli poslušati svojega telesa, zaznav in občutkov?
Morda bi se bilo dobro za začetek med tekom upočasniti. Morda od začetka tecimo bolj kratke razdalje. Morda bi bilo dobro tek začeti s hojo. Lahko opazujemo, kako pristanemo z eno nogo in ali enako ali različno pristanemo z drugo nogo. Kdaj občutim nelagodje in kako bi lahko s kreativnostjo naše zavestnosti eksperimentirali, da bi nam uspelo, ne samo to, da bi se počutili bolje že zaradi tega, ker tečemo, vendar tudi to, da občutimo veselje in radost, ko ugotovimo rešitev za določen problem, ki nas pesti.
V procesu poslušanja samega sebe, se je dobro izprašati, kdo sem resnično jaz v tem trenutku, in rad bi primerjal ter znal ločiti resničnega sebe od tistega dela sebe, ki se je ves čas trudil biti nekaj drugega. Primer… Ko grem teči, ali sem nekdo, ki se trudi čim prej opraviti s tekom in je z glavo že na cilju(ali v kakšni drugi iluziji), ali sem tisti, ki čuti tek in ga zavestno usmerja? Ali sem samo kozarec ali tudi vsebina v kozarcu, ali sem posnetek ali sem snemalec? Z takšnimi vprašanji zdaj vedno bolje razumem, kako sem tekel in preživljal življenje v preteklosti, in to zavedanje me je vodilo do pomembnih odgovorov, zaradi katerih danes tečem in živim veliko bolj v stiku s sedanjostjo in s samim sabo. Drugačna dejanja so mi omogočila, da se vedno bolj čutim in zaznavam, kar mi je omogočilo ustvarjanje novih, bolj učinkovitih nevronskih poti, gibalnih vzorcev in sposobnosti.
(Ideja za pisanje članka: Edward Yu, Slowing down to run faster)