Na stres se lahko odzovemo na dva načina:
Prvi način je, ko se na akuten problem odzovemo z evstresom, takrat imamo v sebi dovolj kompetenc, da učinkovito odpravimo akuten problem in se po opravljenem problemu iz simpatičnega stanja avtonomnega živčnega sistema(AŽS) prestavimo v parasimpatično stanje AŽS. S takšnim načinom, še dodatno izboljšamo funkcijo na tem področju in s tem postopoma izboljšavo prenesemo tudi na strukturo, tako smo vse bolj kompetentni in lahko z vsako takšno izkušnjo učinkoviteje rešujemo probleme na tem področju. Več, ko je takšnih področij, bolj se celostno spreminjamo v učinkovitejšo celoto ter zadovoljujemo zahteve evolucije po stalnem dvigu kompleksnosti, ki edina omogoča višanje ravni homeostaze življenja. Na tak način več problemov uredimo, kot naredimo in z zgledom učimo svoje potomce, da se zgledujejo po nas in povečamo učinkovitost in napredek družinske veje.
Pri akutnih problemih, kjer imamo dovolj kompetenc, ni nobene potrebe po razvoju senzorne motorne amnezije/odtujenosti/iluzije(SMA, SMO in SMI), saj nam dobro čutenje samega sebe koristi, ker lahko z evstresom dosežemo ureditev potreb in želja. Hkrati nam povezanost s sabo med dejanji omogoča, da primerno čutimo dogajanje v okolici in se lahko pravočasno ter kvalitetno odzovemo in problem primerno uredimo na nam trenutno dostopen način. To še poveča pravilno uporabo evstresa in primerno količino časa, ko je aktiviran parasimpatičen način delovanja avtonomnega živčnega sistema(AŽS). Tako se notranja povezanost med strukturo in funkcijo krepi, kar omogoča primerno adaptacijo na sintropičen način in s tem boljšo prihodnost brez SMA, SMO in SMI. Primerno razvita in z zakonom časa usklajena struktura in funkcija povečujeta zmožnost reševanja problemov na evstres način in zmanjšujeta verjetnost distresa in nemoči ter preprečujeta kronična stanja, sploh če sta primerno urejeni tudi struktura in funkcija okolice (oseb, okolja in odnosov).
Drugi način je, distres, ki mu lahko rečemo tudi kronični stres. Ta nastane takrat, ko se odnos med osebo in okolico ne ureja in uporaba evstresa ni mogoča oz. nastane takrat, kadar oseba zaradi premalo nezavedne kompetentnosti na določenem področju ne zna, ne more ali ne sme urediti problema, ki jo moti, omejuje, ovira ali ogroža. Takrat se sistem premika v stanje distresa. V takšnem stanju pride do kronične aktivacije simpatičnega stanja AŽS in nastane odsotnost ali pride do potlačitve parasimpatičnega stanja AŽS. Distres je torej posledica nemoči do določenega problema, ki je najprej akuten in v osebi sproži občutek nemoči in močnih čustev do problema, ki nas spravlja distres. Takšno stanje osebo prisili, da z viškom energije poišče načine (znanje, drugo osebo, določeno obliko pomoči…), ki bi ji pomagali uporabiti kinetično energijo(gibanje), da bi uredila problem.
V tem stanju se lahko ustvari akutna oblika SMA, SMO in SMI, ker dvig potencialne energije (močna čustva) ali pa občutek nemoči ovira ureditev stanja in se mora organizem pomiriti z začasno popačitvijo delovanja senzorno-motornega sistema v eni smeri ali obeh. Ko se problem uredi, se lahko oseba, ki je imela problem, in njegova okolica vrneta v parasimpatično stanje AŽS in si tako povrneta nazaj homeostazo, takrat se SMA, SMO in SMI razgradita v potencialno energijo, ki omogoča učenje iz neprijetne izkušnje, kjer pride do dviga čustvene zrelosti in učinkovitosti, za kar je potreben predvsem akutni distres, ki ga ustvarijo periodični stresni testi, ki so sestavni del življenja. Na takšen način postane oseba bolj celostno kompetentna in vedno lažje ureja problem na tem področju, ker gre skozi boleč učni proces in je pridobila izkušnjo, tako se je naučila, kako stanje distresa vse bolj spreminja v stanje evstresa in se temu primerno adaptira oz. dvigne svojo notranjo moč. Več kot je takšnih področij v življenju, manj je oseba nemočna in manj je distresa, kar pozitivno vpliva na počutje in zdravje osebe, saj gremo v višje urejenost homeostaze sebe in okolja.