Bolečina je opozorilo, ki ga telo pošlje v um, da je v načinu gibanja nekje napaka, nered, neurejenost. Vsekakor bolečine ni pametno ignorirati in ni dobro iti čez bolečino, če za to nimamo res dobrega razloga. Bolečino je pametno upoštevati in jo jemati kot učitelja, ki nas opozarja, da je potrebna sprememba v gibalnih vzorcih.
Bolečina je klic telesa po pozornosti in spremembi v delovanju telesa in uma (zavest-mišica-podzavest). Je kot opozorilna lučka v avtu, ki nas opozarja na nered v nas ali okoli nas. Če bolečino ignoriramo, je nered vse večji in s tem se težave kopičijo. Če bolečine pravočasno in na primeren način ne saniramo, je velika verjetnost za nastanek kronične bolečine. Ko bolečina postane kronična, se preseli v podzavestni del možganov. Problem postane trdovraten, kar pomeni, da je težje, vendar še vedno rešljiv. Za rešitev kroničnega problema potrebujemo presežek časa, energije, pozornosti in znanja, kar nam omogoča, da pravilno usmerimo zmes vsega naštetega in počasi spremenimo delovanje podzavestnega dela možganov skozi zavestno učenje dihanja in gibanja.
Tako kot moramo biti prisotni in zavestni pri čiščenju garaže, avta, okenskih polic, če želimo delo opraviti kolikor se da dobro, je podobno pri urejanju telesa. Zavest mora biti povezana s telesom, če želimo nered (entropijo) spremeniti v red (sintropijo) in s tem spremeniti način delovanja zavesti, telesa in podzavesti. Možgani pošiljajo ukaze v mišico, mišica pa pošlje povratne informacije nazaj v možgane. Boljša ko je komunikacija med zavestnim delom uma in mišicami, manjša je čutno-gibalna amnezija in bolj učinkovito postane naše gibanje, dihanje in tudi čutenje ter izražanje čustev.
O bolečini razmišljajmo kot o nepravilnem delovanju nevro-muskulatornega sistema. Torej: nepravilne vzorce ponavljamo ne da bi se tega zavedali; ker se tega ne zavedamo, smo pod vplivom čutno-gibalne amnezije, zaradi katere nas boli telo in razvijamo gibalne omejitve.
Kaj lahko naredimo?
Lahko se naučimo pravilnih/učinkovitih gibalnih vzorcev in s tem spremenimo napačne/neučinkovite vzorce. Skozi zavestno učenje gibanja in dihanja lahko spremenimo podzavestne vzorce, ki nas bremenijo. Telo se odziva v specifičnih mišičnih refleksih, ki so zelo koristni, dokler ne preidejo v podzavestni značaj in ostanejo aktivirani tudi takrat, ko to ni potrebno: gre za reflekse umika, akcije, poškodbe in zamrznitve. Ko se jih znova naučimo nadzirati, se nam posledično uredijo nepravilni pritiski v telesu in s tem postopoma odpravljamo bolečino in gibalne omejitve.
Izguba zavestnega nadzora nad mišicami pesti ogromno ljudi. Bolečine, napačne drže, gibalne omejitve, poškodbe, obrabe ponavadi prepisujemo starosti ali genetiki in to jemljemo kot nekaj samoumevnega. V osebni praksi vidim, da temu ni tako in da se vsekakor lahko vpliva na “starostne probleme” in celo na genetiko. Skozi učenje AEQ metode in Organskega gibanja izboljšamo sposobnosti ekspanzije mišic in tako vplivamo na delovanje avtonomnega živčnega sistema (kasneje AŽS), z redno prakso povečamo delež aktivnega parasimpatičnega načina delovanja AŽS ter s tem počasi urejamo bolečino, obvladujemo stres in znižujemo kronično mišično zakrčenost.
Za izboljšanje kroničnega stanja je bistvenega pomena zmanjšati aktivnost simpatičnega načina delovanja (bori se ali beži), sploh če je le ta aktiviran dlje časa zaradi čustvenih travm v preteklosti (previsok notranji pritisk) ali permanentnega stresa v zunanjem okolju (previsok zunanji pritisk). Takšno stanje ustvarja močan pritisk v trebušni votlini, kjer zadržujemo potlačena čustva in občutke, to pa povzroči aktivacijo telesnega oklepa (poviša se mišični tonus trupa), da te potlačitve omogoča in obvladuje, kar vodi v aktivacijo simpatičnega načina AŽS in kasneje v zamrznitev centra telesa v zamrznitveni refleks z vsemi problemi, ki jih ta prinaša.
Pravilno in pozorno izvedene AEQ vaje zmanjšajo delež napetih mišic in njihov tonus, kar je osnovni pogoj za postopno odpravo nepotrebno aktiviranega simpatičnega načina delovanja AŽS in s tem urejanja in odpravljanja bolečine. Skozi dihalne vaje in dihalne protokole se učimo usmerjati misli in pozornost v svoje telo ter tako skozi dinamično meditacijo povečamo aktivnost vagusnega živca. Tako si omogočimo umiritev in postopno normalizacijo delovanja AŽS ter sprostitev kronično zakrčenih mišic. Posledično lahko zavestno bolje določimo vzroke za takšno stanje ter lažje najdemo kreativne rešitve in naredimo spremembe, ki nam omogočajo dolgotrajno regulacijo delovanja živčnega sistema, gibalnih vzorcev, dihanja in tako postopoma dvigujemo kvaliteto življenja.
Karim Al Saleh