Kako je lahko nekaj tako preprostega, kot je hvaležnost, hkrati tako učinkovito orodje, s pomočjo katerega postanemo bolj zadovoljni in radostni. Tisto, kar cenimo, to tudi spoštujemo in to, kar dajemo drugim, se nam tudi vrača. Če si želimo, da bi bilo naše življenje lepše in boljše, se raje začnimo osredotočati na tisto, kar že imamo in kar deluje, namesto da svojo energijo usmerjamo samo v težave in ovire. Ne predlagam vam, da hvaležnost uporabljate za to, da bi zanikali, prezrli, potlačili ali olepšali boleče občutke. Hvaležnost je način, s katerim usmerimo svoje srce k radosti in zadovoljstvu. Vsakdo se v življenju srečuje z izzivi in blagoslovi, a če se s svojo srčno energijo osredotočamo na blagoslove in resnično sprejmemo trenutno stanje, bomo zagotovo bolj zadovoljni. Če bomo v redu s tem, kar je, pa se bomo tudi lažje lotili težav, ovir, izzivov in bolečine.
Hvaležnost ni le odločilna, če želimo biti v življenju zadovoljni, temveč je koristna tudi za zdravje. Nedavna raziskava, ki jo je vodil dr. Michael McCullough z univerze v Miamiju, je pokazala, da so tisti, ki sami sebe opisujejo kot hvaležne, večinoma bolj vitalni in optimistični, manj trpijo zaradi stresa ter redkeje zbolijo za klinično depresijo. Dr. Robert Emmons z Univerze Davis v Kaliforniji je izvedel poskus in ugotovil, da so ljudje, ki pišejo dnevnik hvaležnosti (v katerega vsak dan zapisujejo stvari, za katere so hvaležni), bolj zdravi in optimistični, se redneje gibljejo in zase pogosteje pravijo, da so zadovoljni, kot ljudje v kontrolni skupini, ki dnevnika niso pisali.
Omenjeni raziskavi potrjujeta, da hvaležnost ustvarja posebno energijo, ki pozitivno vpliva na naše telo. Zakaj je tako, nam morda razkriva delo dr. Masuruja Emota. Z uporabo zelo občutljivega fotografskega filma je pokazal, da imajo kristali v zamrznjeni vodi povsem različne oblike – odvisno od tega, kakšni energiji so bili izpostavljeni. V nekaterih poskusih je prosil ljudi, naj se okoli posode z vodo postavijo v krog in proti vodi usmerjajo različne občutke. Fotografija z naslovom Ljubezen in hvaležnost prikazuje lepo kristalno strukturo, ki je nastala, ko so ljudje v vodo usmerjali ljubezen in hvaležnost (sintropična agresivna čustva).
Nasprotno pa fotografija Ob tebi mi je slabo, sovražim te prikazuje vzorec, ki je nastal, ko so ljudje proti vodi usmerjali sovraštvo in negativnost (entropična agresivna čustva). Voda predstavlja približno 70–80 % človeškega telesa. Katerega od teh dveh vzorcev bi raje ustvarjali v svojem okolju in posledično v svojem telesu?
(povzet in prirejen odlomek iz knjige: Srečni kar tako – Marci Shimoff)
Pri somatski praksi ločujemo agresivna čustva na dve veji. Prvi veji pravimo sintropična agresivna čustva – sem sodijo veselje, radost, ljubezen in jeza. Drugi veji pravimo entropična agresivna čustva – sem sodijo bes, protest, sovraštvo, gnev, gnus, prezir in maščevanje. Sintropična agresivna čustva imajo konstruktiven vpliv na okolico in telo, entropična pa destruktiven vpliv na okolico in telo.
Pomembno je razumeti, da ima vsak človek v svoji dualnosti dva vpliva:
– eden prihaja iz zavestnega dela some (volja / ego),
– drugi iz podzavestnega dela some (mišljenje / telo).
Zavestni vpliv je kratkoročno močnejši in dolgoročno šibkejši, podzavestni vpliv pa je kratkoročno šibkejši in dolgoročno močnejši.
Pogosto si želimo, da bi bil naš vpliv na okolico sintropičen in konstruktiven, vendar se ne zavedamo, da je naš nezavedni vpliv pogosto nasproten. Kljub zavestni želji in pozitivnim afirmacijam tako prejemamo neželene rezultate, saj na podzavestni ravni pogosto nehote in vztrajno delujemo entropično in razdiralno. Volja in mišljenje sta medsebojno soodvisna in se dopolnjujeta.
Z voljo lahko spreminjamo mišljenje, od katerega so odvisni naše počutje, življenje in rezultati. Hkrati pa si lahko z močjo volje tudi zelo škodujemo. Ko je volja v nasprotju z mišljenjem, bo dolgoročno vedno zmagalo mišljenje – ne glede na moč volje.
Dolgoročni rezultati so posledica naših prepričanj in mišljenja (telo–podzavest). Rezultati so lahko nekaj časa v nasprotju z mišljenjem, vendar bi morali vlagati ogromno truda, da bi jih ohranili, kar dolgoročno ni vzdržno brez škodljivih posledic. Če z rezultati ali življenjem nismo zadovoljni, je nujno, da zavestno definiramo mišljenje, povezano z rezultati.
Razmislimo, kje, kdaj in od koga smo takšno mišljenje prevzeli, ter ga postopno spremenimo. Pretiravanje v trudu kaže na pomanjkanje razumevanja prave mere. Zato je pomembno uriti samozavedanje in samoregulacijo. Ko nekaj odkrijemo in razumemo, lahko to tudi spremenimo na bolje.
Pomembno je razumeti, da mišljenja ne spreminjamo zgolj z besedami, temveč predvsem z dejanji. Razumevanje razlike med voljo in mišljenjem je ključno tudi za razumevanje vpliva učenja somatske prakse in somatskih vaj, s katerimi želimo zmanjšati in dolgoročno odpraviti kronične bolečine ter izboljšati odzive, navade in učinkovitost gibanja.
Najpomembnejše spoznanje v življenju je spoznanje, kako pomembno je tisto, kar mislim. Mišljenje osebe določa, kako ta oseba živi. S spreminjanjem mišljenja spreminjamo tok življenja. Brez spremembe podzavesti in telesa pa dolgoročno ni mogoče spremeniti mišljenja.
