BOLEČINE PRI TEKU IN HOJI

Pri zavestnem raziskovanju spiralnega gibanja (hoja, tek) sem veliko spoznal o sebi, nekaj od tega bi danes delil z vami v spodnjem zapisu. Odkar sem prenehal s tekmovanji v nogometu in borilnih veščinah, sem tek in hojo v hrib popolnoma zanemaril. Poleg naveličanosti so me ustavile kronične bolečine v območju medenice (aduktor longus, križ, ledveni del hrbta, mala medenica, sakroiliakalni sklepi, kolena, peta, stopala …). Zato sem v zadnjih nekaj letih svoj čas predal somatski praksi, Organskemu gibanju in vsesplošnemu zavestnemu gibanju, kjer sem iskal odgovore na svoje poškodbe in bolečine. Želel sem se gibati, se učiti borilnih veščin, hoditi v hribe in teči brez bolečin ter biti v dobri formi, vendar mi tega telo ni dopuščalo.

Danes bi vam rad podal svoja spoznanja in razmišljanja o bolečinah v kolkih, kolenih, gležnjih in ledvenem delu hrbtenice pri teku in hoji – zakaj do njih pride in zakaj razlog tiči predvsem v mišicah središča trupa in medenice. Zaradi drugačnega razumevanja funkcije telesa in zavestnega raziskovanja gibalnih vzorcev danes lahko tečem in hodim v hribe popolnoma brez bolečin in moram reči, da lahko pri tem zopet uživam. Poleg vsega pa lahko pomagam ljudem, da uredijo tovrstne težave ter zaživijo in se gibljejo s polno močjo, brez gibalnih omejitev.

Izraženo z logiko somatike: gibanje središča telesa z usklajenim gibanjem okončin vodi človeka proti cilju. Primarno gibanje izvaja trup, sekundarno okončine, ki so le prenašalci sile in energije. Če se osredotočimo na spodnji del trupa, bi morala medenica premikati kolke, kolena, gležnje in stopala. Prva akcija za gib bi se morala zgoditi v medenici, ki je povezana z mišicami trupa, nato pa bi moral tok energije valovati počasi in povezano do stopala, kjer se sila akcije usmeri v tla, stopalo pa iz tal prejme silo reakcije, ki telesu omogoči pogon za nov korak.

Predstavljajte si posledice pri osebi, ki se odloči za rekreativni tek ali hojo v hribe, ima pa slabe gibalne navade – na primer zaradi 8-urnega sedenja v prisilni drži ali zaradi splošnega pomanjkanja skrbi za gibkost medenice in učinkovitost središča trupa v spiralnem vzorcu gibanja.

Če so mišice okoli medenice (fleksorji, psoas, trebušne in hrbtne mišice, kvadratus lumborum …) prenapete in kronično zakrčene, je rotacija medenice omejena. Posledično mora telo zaradi nepolne amplitude gibanja kompenzirati z drugimi deli telesa, ki po svoji funkciji in strukturi za to niso bili ustvarjeni. Obremenitev se prenese na križ, kolke, kolena, gležnje, peto in stopala, kjer se začne kopičiti presežek obremenitve. To hkrati otežuje delovanje hrbtenice, ki je preobremenjena pri vzdrževanju pokončne drže in premikanju naprej. Posledice so mišična vnetja, akutne in kronične bolečine ter sčasoma obraba struktur.

Dinamika gibanja nog

Stopalo in kolk delujeta vzporedno, povezuje ju koleno. Če kolk obrnemo levo ali desno, se posledično obrača stopalo, koleno pa ostane relativno stabilno in se giblje pod »vodstvom« kolka in stopala. Za učinkovito gibanje stopala in kolena potrebujemo gibčen in usklajen kolk. Kolk se s telesom povezuje prek mišic medenice, trupa in hrbtenice, katerih vretenca se obračajo in premikajo. Bolj ko premikanje trupa in hrbta čutimo, nadzorujemo in se ga zavedamo, bolj svobodno in pravilno lahko premikamo kolke, kolena in stopala. Velja tudi obratno: če hrbet slabo čutimo, če je trup slabo gibljiv in zategnjen, bodo trdi in slabo gibljivi tudi nožni sklepi. Posledica je okorno gibanje nog, ki sčasoma vodi do resnejših težav pri hoji, teku, čepenju ali vstajanju.

Razlog za boleča stopala, tetive, kolena in kolke torej tiči v togosti hrbta, trupa, vratu in medenice. Ta togost nas sili v neučinkovito, rigidno uporabo nog in stopal. Ker so stopala premalo prožna, se na tla odzivajo trdo namesto mehko in tekoče. To povečuje obremenitve kosti, sklepov in mišic, ki postajajo zakrčene, manj vzdržljive, boleče in utrujene. Stopala pogosto nosijo posledice negibljivosti v kolkih, zato je smiselno zavestno razvijati mehkobo in lahkotnost gibanja ter večjo voljnost v trupu, medenici in kolkih.

Današnji način življenja zahteva stalno pozornost do okolice, hkrati pa se vse manj gibljemo in preveč sedimo. Posledično postajamo togi in negibljivi. Gibkost in elastičnost gibanja pa sta ključni za varnost in učinkovitost. Ko moramo nenadoma odreagirati – na primer stopimo na korenino ali se izognemo oviri – nam pomaga voljnost v trupu. Trd hrbet namreč ne omogoča hitre reakcije, zato tudi noge in stopala ne morejo pravočasno slediti. Čeprav se komu zdi nemogoče, je mogoče potrebno gibljivost in mehkobo ponovno pridobiti ali se je na novo naučiti – ne glede na starost.

Tudi sam sem bil zelo zakrčen in o gibčnosti ter mehkobi, ki ju čutim danes, sem lahko le sanjal. Z malo discipline in volje se da malo, z veliko pa veliko. Za spremembo pa so potrebni čas, energija, pozornost in iskrena želja po spremembi.

Moj motiv za spremembo je bila bolečina in močna želja po nebolečem gibanju. Kaj pa je vaš?