BOLEČINE PRI TEKU IN HOJI

Pri zavestnem raziskovanju spiralnega gibanja (hoja,tek), sem veliko spoznal o sebi, nekaj od tega bi danes delil z vami v spodnjem zapisu. Odkar sem prenehal s tekmovanji v nogometu in borilnih veščinah, sem tek in hojo v hrib popolnoma zanemaril. Poleg naveličanosti, so me ustavile kronične bolečine v območju medenice (aduktor longus, križ, ledveni del hrbta, mala medenica, sakroiliakalni sklepi, kolena, peta, stopala…) Zato sem v zadnjih nekaj letih svoj čas predal AEQ somatskim vajam, Organskem gibanju in vsesplošnemu zavestnemu gibanju, kjer sem iskal odgovore na moje poškodbe in bolečine. Želel sem se gibati, se učiti borilnih veščin, hoditi v hribe in teči brez bolečin in biti v dobri formi, vendar mi tega telo ni dopuščalo.

Danes bi vam rad podal svoja spoznanja in mišljenje o bolečinah v kolkih, kolenih, gležnjih in ledvenem delu hrbtenice pri teku in hoji, zakaj do njih pride in kako to, da razlog tiči predvsem v mišicah središča trupa in medenice. Zaradi drugačnega razumevanja funkcije telesa in zavestnega raziskovanja gibalnih vzorcev, danes lahko tečem in hodim v hribe popolnoma brez bolečin in moram reči, da lahko pri tem zopet uživam. Poleg vsega, pa lahko pomagam ljudem, da uredijo tovrstne težave in zaživijo ter gibajo s polno močjo, brez gibalnih omejitev.

Izraženo z logiko somatike: gibanje središča telesa z usklajenim gibanjem okončin vodi človeka proti cilju. Primarno gibanje izvaja trup, sekundarno okončine, ki so le prenašalec sile in energije. Če se posvetimo samo spodnjem delu trupa, bi tako morala medenica premikati kolke, kolena, gležnje in stopala. Prvo akcija za gib bi morala narediti medenica, ki je povezana z mišicami trupa in  potem pa bi moral tok energije valovati počasi in povezano do stopala, kjer se v tla usmeri sila akcije in tako iz tal stopalo prejme v telo silo reakcije, kar nam da pogon za novi korak. Lahko si samo predstavljajte kakšne posledice ima lahko oseba, ki se odloči za rekreacijo teka ali hoje v hribe, ima pa slabe gibalne navade, ker je kot primer; 8 ur primorana biti v prisilni sedeči drži ali katerakoli druga oseba, ki premalo skrbi, da je medenica gibka in središče trupa dovolj učinkovito v spiralnem vzorcu gibanja.

Če so mišice okrog medenice (fleksorji, psoas, trebušne in hrbtne mišice, kvadratus lumborum…) prenapete in kronično zakrčene, je medenica omejena z rotacijo in mora posledično telo zaradi nepolne amplitude giba medenice kompenzirati z drugimi deli telesa, ki zato evolucijsko po funkciji in strukturi telesa niso bili ustvarjeni. Obremenitev se tako preseli na križni del, kolke, kolena, gležnje, peto in stopalo in na teh predelih se začne ustvarjati višek energije, nakar postanejo ti deli telesa preobremenjeni. Skupek vsega opisanega tudi oteži delovanje in funkcijo hrbtnice, saj je na ta način preobremenjena pri funkciji pokončne drže in potrebni akciji za premik naprej. Posledica previsokega pritiska in neučinkovitega gibanja, so mišična vnetja, akutne in kronične bolečine in na koncu obraba strukture.

Stopalo in kolk delujeta vzporedno, povezuje ju koleno. Če kolk obrnemo v levo ali desno, se posledično obrača stopalo, koleno ostane zaklenjeno in se giblje »pod vodstvom« kolka in stopala. Torej za učinkovito obračanje stopala in kolena moramo imeti gibčen in usklajen gib v kolku. Kolk se s telesom povezuje preko mišic medenice, trupa in hrbtenice, katere vretenca se obračajo in premikajo. Bolj ko premikanje trupa in hrbta čutimo, nadzorujemo in se ju zavedamo, bolj svobodno in pravilno lahko premikamo kolke, kolena in stopala. Velja tudi obratno: Če hrbet slabše čutimo , če je naš trup slabo gibljiv in smo zategnjeni, bodo trdi in slabo gibljivi tudi nožni sklepi. Posledica je okorno gibanje nog, ki skozi čas vodijo do resnejših težav pri hoji, teku ali težav pri čepenju in vstajanju.

Torej razlog za boleča stopala, tetive, kolena in kolke tiči v trdoti hrbta, trupa, vratu in medenice. Ta togost pa nas sili v to, da noge in stopala uporabljamo neučinkovito in rigidno. Ker so stopala premalo prožna, se noge na tla odzivajo trdo, namesto mehko in tekoče. To vpliva na kosti in sklepe ter nadalje na mišice, ki postajajo zakrčene, manj vzdržljive, boleče in utrujene. Stopala nosijo posledice negibljivosti v kolkih, zato poskušajmo zavestno postati mehki in lahkotni v gibanju, voljni v trupu, medenici in kolkih. Današnji način življenja od nas zahteva, da smo nenehno pozorni na okolico, obenem pa se vse manj gibljemo in preveč sedimo. Zato postajamo vse manj gibljivi in mehki. Prav gibkost in elastičnost gibanja pa sta nujna za obstanek in preživetje. Kadar moramo nenadoma odreagirati in se rešiti, ko npr. stopimo na korenino ali se moramo izogniti neki oviri, pomaga, če smo voljni v trupu, saj trd hrbet enostavno ne omogoča hitre reakcije in zato tudi noge in stopala ne morejo zadovoljivo slediti. Čeprav se za nekatere zdi nemogoče, lahko potrebno gibljivost in mehkobo ne glede na starost ponovno pridobimo oziroma se jo naučimo.

Naj povem, da sem tudi sam bil zelo zakrčen in sem o gibčnosti in mehkobi, ki ju čutim danes lahko samo sanjal. A z malo discipline in volje se da malo, z veliko pa vse :). Za spremembo pa je potrebno imeti dovolj časa, energije in pozornosti ter željo po spremembi.

Moj motiv za spremembo je bila bolečina in močna želja po nebolečem gibanju, kaj pa je vaša?