Najbolj neposredna svoboda, ki jo lahko dosežemo, je sposobnost čutenja svobodnega gibanja. Biti svoboden v lastnem telesu. To doživljamo kot otroci, a nekako izgubimo, ko se premikamo skozi čas / življenje. Da bi si povrnili svobodo gibanja, se je pomembno naučiti pravilno dihati. Najbolj optimalno/učinkovito dihanje je horizontalno dihanje skozi nos v spodnji del pljuč z gibanjem trebušne prepone t.i. diafragme.
Ko vdihnemo se trebušna prepona skrči (postane ploščata, se razširi in izboči) ter se spusti v trebušno votlino, tako zrak lažje dostopa do spodnjega dela pljuč, kjer so pljuča zaradi vpliva gravitacije najbolj bogata s krvjo in kisikom. Ko vdihnemo skozi nos s trebušno prepono, se pretok zraka upočasni in tako se zrak lažje poveže z alveoli. Takšno dihanje zmanjša oksidativen stres in telo zaščiti pred škodljivimi učinki prostih radikalov, imunski sistem postane močnejši in se lažje bori z virusi, bakterijami in paraziti.
Pravilen izdih izhaja iz elastičnega premika pljuč.Ko izdihnemo se trebušna prepona sprosti, izboči ter stisne pljuča in potisne obdelan zrak, ogljikov dioksid ter druge pline iz telesa. Pri izdihu se mora trebušna mišica napeti samo, če želimo ali moramo bolj temeljito iztisniti zrak ven iz pljuč. Takšno dihanje se zelo lepo opazi pri dojenčkih ali pri kakšnem vrhunskem atletu, ki vidno zelo lahkotno diha skozi nos in uživa v teku.
Dihanje s trebušno prepono:
-znižuje srčni utrip, povečuje raven inzulina in zmanjša možnosti sladkorne bolezni, zmanjša glikemijo in zmanjša nastajanje prostih radikalov (zviša raven antioksidantov).
-umiri telo in stimulira parasimpatično delovanje avtonomnega živčnega sistema, ki je energetsko varčno in manj obremenjujoče za organizem.
-vpliva na boljšo regeneracijo, močnejši imunski sistem in kvaliteto življenja. Tako lažje dosegamo vrhunske rezultate v delu in športu brez negativnih posledic.
Glavne mišice, ki omogočajo dihanje so: trebušna prepona, medrebrne mišice, hrbtne in trebušne mišice.
Pomožne dihalne mišice so: mišice vratu, scalenus, notranje medreberne mišice.
Škodljivost dihanja skozi usta:
Dihanje skozi usta zmanjša moč diafragme in povzroča hipertrofijo v glavnih dihalnih mišicah. Z dihanjem skozi usta postane mišična aktivnost ob vdihu višja, kar pomeni večja poraba energije in neustrezna ventilacija pljuč. Dihanje skozi usta povzroča motnje v filtracij, vlaženju in segrevanju vdihanega zraka, s tem pa se poveča število levkocitov v krvi, kar poveča občutljivost pljuč in zniža njihov volumen ter kapaciteto. To povzroči mišično neravnovesje, kar pomeni večji napor za pomožne dihalne mišice, ki sodelujejo pri vdihu in celoten organizem, ki postane neučinkovit pri osnovni življenjski funkciji, ki jo moramo izvajati neprestano. Posledice so: slaba regeneracija in počitek, utrujenost, slabša gibalna inteligenca, bolečine, odtujenost, izgubljanje volje do dela, gibanja in življenja. Slabši športni rezultati in pomanjkanje kondicije, zakrčenost mišic celega telesa, astma, smrčanje, apneja vse to so znaki neučinkovitega dihanja. Dolgoročno pa ta škodljivi vzorec lahko celo vodi v srčni infarkt ali možgansko kap.
Pri otrocih neučinkovito dihanje skozi usta pomeni; preobremenjenost vratnih mišic, kar vodi do nagnjenosti glave naprej in to vodi v vse večje težave kot so: astma, zobni aparat, visok srčni utrip, napačna oblika obraza… Ker pa otroci v veliki večini zrcalijo okolico v kateri živijo, je predvsem na starših ta odgovornost, da poskrbimo za sebe in svoj način delovanja; v tem primeru kvaliteto dihanja. S tem pa otrokom posledično prihranimo marsikatero nevšečnost kasneje v življenju.
(Vir: Učbenik AEQ dihanja 1)
AEQ pristop ne temelji na raztezanju in jačanju dihalnih mišic za odpravo dihalnih nepravilnosti, temveč se ukvarja z odpravo čutno-gibalne amnezije, do katere pride zaradi kronično zakrčenih dihalnih mišic, katere so posledica: prekomernega stresa, napačne adaptacije telesne strukture zaradi prisilne drže v delo ali športu, fizičnih poškodb in čustvenih travm. Učenje pravilnega dihanja je zelo pomembno tudi za rekreativne ali vrhunske športnike. Med njimi je nepravilno dihanje skoraj 100 % prisotno in posledično imajo veliko težav z rezultati in padci forme, za katere ne najdejo vzrokov. Običajno jih rešujejo z dvigom obremenitev, hitrosti in zahtevnosti treninga, kar pa privede do dolgoročno še večjih težav in bolezni. Vrhunski športniki, ki redno izvajajo AEQ dihanje, poročajo o velikih napredkih, ki prej niti približno niso bili mogoči sploh na tako lahek in neboleč način.
