Leta nazaj, ko sem še tekmoval kot nogometaš in kasneje kot borec, se spomnim, da je bil moj najljubši del treningov, ko sem po končanem treningu izčrpan brez energije sedel na tleh. Ugotovil sem, da je dejansko bila to edina stvar katero sem imel zares rad pri športu, odkar sem ozavestil, da je profesionalni šport trpeče boleč in hkrati zelo dolgočasen. Vsekakor se v preteklosti nisem ukvarjal s športom, ker sem si tega želel ali ker bi v tem užival. Ravno nasprotno, šport sem takrat potreboval, bil sem od njega odvisen in v njem sem trpel. Motivacija za vztrajanje v tekmovalnem športu je morala prihajati od nekje… v mojem primeru sem skozi šport razvil veliko navidezne samozavesti, samozavest, ki je bila odvisna od tega, da sem nekaj delal nadpovprečno dobro in da sem zaradi tega dobival veliko zunanjih potrditev, šport mi je pomagal, da sem razvil iluzijo, da sem fit, šport mi je pomagal, da sem dobro izgledal in da sem poskušal biti nekaj, kar v resnici nisem. Šport je bil moj beg stran od svojih čustev in odnosov v katerih sem takrat živel. Šport je bil tudi moj kanal, kjer sem lahko vsaj začasno sprostil ventile in alternativno izrazil viške energije, da sem bil vsaj za kratek čas bolje. Veliko svojega časa sem zapravil v poskušanju, da nekaj postanem, namesto, da bi enostavno samo bil in verjeli ali ne takšno vedenje porabi ogromno količino energije in ni čudno, da sem pri svojih 24-ih letih doživel svojo prvo izgorelost.
Poskušati biti nekaj kar nismo zahteva močno omejevanje tega, kar je oz. kar smo. Kot da dve bitji domujeta v istem telesu: eno bitje je, drugo pa poskuša biti. V športu takšen notranji boj zaduši hitrost, moč, koordinacijo, ravnotežje. Zunaj športa takšen notranji boj zaduši vse od kreativnosti do spontanosti, do tega kakšna je naša zmogljivost soočanja s stresom.
Torej, kjer me je moj ego prisilil k močnejšemu treningu samo zato, da poskušam nekaj biti/postati kar nisem, je hkrati zadušil moje avtentično gibanje kot tudi performance in tudi moje življenje zunaj športa. Opazujem pa, da nisem sam v teh notranjih bojih.
Če boste opazovali držo in neverbalno komunikacijo večino tekačev ali rekreativcev v fitnes centrih, boste lahko vsaj videli in mogoče tudi začutili njihovo nelagodje v svojem telesu. Mene dejansko kdaj zaboli, ko vidim kakšnega, ki priteče mimo mene; pogosto s slušalkami v ušesih, ukrivljeno držo, s široko odprtimi usti hlasta za zrakom, s popačenim izrazom na obrazu in z glavo nekje v oblakih.
Večina športnikov in rekreativcev deluje tako kot bi hkrati pritiskali na gas in bremzo vendar, ker ne čutijo svojega telesa, se ne morejo zavedati svoje neučinkovitosti. Takšno vedenje je popolnoma nesmiselno in nekoristno. Razlog zakaj se nam to dogaja pa se skriva v senzorni amneziji in senzorni odtujenosti. Izgubili smo občutek, da nimamo občutka. Zaradi tega, ker se ne čutimo, tudi ne moremo vedeti kaj dejansko delamo. Ne zavedamo se, da se dejansko borimo sami s sabo v vsakem koraku, ki ga naredimo.
Pozabili smo na svoje telo in ga ne čutimo kot bi ga lahko. Ne vemo več kakšen je občutek, ko s telesom delujemo integrirano, gibamo v enosti in smo energetsko pretočni.
Na naslednjem programu bi vam rad predstavil prakso, ki je meni pomagala urediti bolečine v hrtbtenici, medenici, skoliozo, hernijo, astmo, alergije in še mnogo drugega. Praksa katera mi je pokazala moč upočasnjevanja, pomembnosti dihanja in me je naučila zopet čutiti svoje telo, mu prisluhniti in se s telesom bolj učinkovito gibati.
Ker sam AEQ vaje zelo rad izvajam zjutraj, sem se odločil, da vam kar direktno predstavim svojo jutranjo prakso.
Vodenje bo potekalo med 5.6. in 8.7.2023 od ponedeljka do sobote med 6.30-7:30 uro v dopoldanskem času. Aktivno vas bom vodil 30 ur. Na ta način boste redno izvajali vaje v prvem mesecu, kar je zelo pomembno za dovolj veliko spremembo odnosa do sebe. S tem boste tudi lažje ohranili zdravo navado in kreativnost pri izbiri in izvajanju vaj kasneje, ko se program zaključi. Vodenje v živo tudi bistveno poveča usmerjanje pozornosti v telo in povezovanje zavesti in telesa ter zmanjša čutno-gibalno amnezijo in čutno-gibalno odtujenost.
Pri 30-dnevnih programih je največ pozornosti namenjene vodenju vaj in je zato treba zagotoviti primerno kakovost slike, da bom lahko videl, kako izvajate vajo, ki jo vodim. Pred ali po vodenju vaje bom nekaj minut namenil razlagi smisla in namena vaje ali odzivov in sprememb, ki jih lahko med vajo čutite. Tako bo zagotovljeno najboljše mogoče celostno učenje AEQ dihanja.
Več o 30-dnevnem AEQ programu si lahko preberete tukaj:
https://karim-movement.com/ponudba/30-dnevni-spletni-program-dihanje/
