Zakaj se ne moremo sprostiti tudi takrat, ko bi to bilo najbolj logično in včasih tudi nujno potrebno? Recimo, ko ne delamo nič zahtevnega, počivamo ali spimo.
Ljudje, ki živimo v sodobni družbi in urejenih okoljih imamo možnost ustvarjanja zelo visoke potencialne energije, zaradi katere lahko tako dolgo nosimo mišični ali značajski oklep, da postanemo oklep in pozabimo kdo je tisti, ki si ga nadene. V bistvu ne pozabimo, temveč se ponavadi nočemo spominjati težkih dogodkov in trenutkov zaradi katerega smo ga morali razviti. Nekoč nam je služil za obrambo pred fizičnimi ali čustvenimi udarci, danes pa, ker je oklep postal kroničen, nam le-ta otežuje življenje in nam ne pusti, da smo dovolj sproščeni, da dihamo globoko, da smo umirjeni in zdravi.
Skeletne mišice so mišice na katere naša zavest lahko najmočneje vpliva. Prav te mišice so tudi najbolj odgovorne za to, kako se bomo odzvali na dražljaje iz okolja. Ali drugače povedano napetost skeletnih mišic definira kako debelo ali tanko kožo bomo imeli in s tem prepustnost telesne membrane. Če se izpostavimo stresu, kot primer: močan trening, pomemben sestanek, odgovorna služba, dobimo udarec(verbalni/čustveni ali fizični)…Takrat aktiviramo simpatičen načina delovanja avtonomnega živčnega sistema(AŽS), pospešimo dihanje in povišamo mišični tonus skeletnih mišic, zaradi tega dobimo bolj odporno, neprepustno, debelo kožo, ki nam ščiti organizem pred vplivi iz okolja.
Telesno membrano lahko definiramo kot mejo, ki ločuje naš notranji svet od zunanje okolice. Sestavljena je iz kože, podkožnega tkiva, fascije in prečno progastih skeletnih mišic. Osnovna funkcija membrane je zaščita organizma pred zunanjimi dražljaji, prav tako je pomembna njena prilagodljivost prepustnosti, zato da lahko energija prehaja iz okolja v organizem.
Kronično povišan mišični tonus membrane zmanjša sposobnosti ego-zavesti, da čustveno zrelo deluje v situacijah v katerih se nahaja ali pa, da zamenja okolje v skladu s svojimi občutji. Ego takrat ustvari masko, za katero skrije in popači percepcijo notranjega stanja telesa. Ohranitev maske pa zahteva veliko porabo energije. Takšna oseba je na prvi pogled prilagojena modernemu načinu življenja in običajno lahko tudi uspešna. Sposobna je opravljati veliko projektov, ne da bi občutila utrujenosti ali drugih neprijetnih občutkov. Vendar slej kot prej maska razpade pod prevelikim stresom in pritiski iz okolja, saj nas kronično povišan tonus dela vse bolj neučinkovite in utrujene, zaradi česa lahko večkrat čutimo nelagodje, bolečine in nezadovoljstvo. Sčasoma pa se v takšnih dinamikah razvijejo tud kronična utrujenost, izgorelost, kronične bolečine, depresija, autoimune bolezni in na koncu lahko tudi spalna apneja in demenca. Da bi oklep postal bolj dinamičen, se je potrebno naučiti znižati povprečni mišični tonus.
Ko dosežemo večjo sproščenost v mišicah, se nam tako spremeni tudi oblika trupa, kar nam omogoči, da dihamo bolj počasi, globoko in polno. Z bolj pogosto sproščenimi mišicami in učinkovitim dihanjem pa smo lahko tako v umu kot telesu bolj sproščeni, umirjeni in zdravi, saj naš živčni sistem takrat deluje bolj v parasimpatičnem način(AŽS). V tem stanju se telesna membrana sprosti in postane ‘tenka’, čuteča, kar omogoča boljšo izmenjavo energije z okoljem.
Pogosto pa dobim vprašanje:
»Kaj pa narediti v primeru, ko se zavedamo, da smo napeti in se zavedamo, da nam to škoduje (bolečina, ukrivljena drža, slabo spanje/nespečnost…) in bi si zavestno zelo želeli sprostiti, doživljamo pa negativne odzive na sproščanje?« Temu pri AEQ dihanju rečemo alergija na sproščanje ali strah pred sprostitvijo, stanje katero je določil Aleš Ernst, avtor AEQ metode. Pri svojem delu opazujem, da je to stanje danes postalo povsem običajno in pogosto.
Česa nas je strah in zakaj si ne dovolimo biti sproščeni?
Najbolj pogost vzrok za takšne reakcije se skrivajo v potlačenih čustvih, ki jih s kronično povišanim mišičnim tonusom, predvsem mišicami trupa, trebušne prepone in vratu zadržujemo, da ne pridejo do zavesti. Strah nas je soočenja s potlačenimi čustvi (preteklostjo), ki se shranjujejo v trebušni votlini. Zavedati se moramo, da sproščene mišice ne morejo zadržati avtentičnih in spontanih čustev. Če smo v preteklosti bili primorani zadrževati svojo spontanost in avtentičnost in smo določena čustva sčasoma potlačili, se je ta energija morala nekam shranjevati. Danes nam prav ta energija povzroča alergično reakcijo na sproščenost, ki nam preprečuje, da bi bili sproščeni.
Kako preprečiti takšno reakcijo na sprostitev?
Če želimo biti dovolj časa sproščeni in s tem v ravnovesju (homeostazi), je potrebno povečati stopnjo čustvene zrelosti, da bi lahko razumeli svoja čustva, tako lahko zdržimo višji pritisk iz trebušne votline v prsno in možgansko votlino in postanemo bolj sposobni sprejeti potlačena čustva ter jih primerno izraziti ter uporabiti za potrebne spremembe v življenju. Zato je pomembno povečati čustveno zrelost in čustveno učinkovitost, česar se ne more doseči brez vključevanja telesa v proces. Zavestni proces učenja gibanja, vedenja in dihanja najprej vodita v spremembe strukture nevronske mreže zavesti, če smo dovolj potrpežljivi, vztrajni in redni, spremenimo tudi strukturo nevronske mreže podzavesti, tem spremembam v višjo urejenost sledi tudi telo.
Vsi imamo v sebi določeno stopnjo skladiščene potencialne energije v telesu in podzavesti. Kako bomo to energijo uporabili, je odvisno od nas samih. Energija nam lahko odvzame moč, nas oslabi, zakrči in povzroči močan notranji pritisk, ki nas lahko utruja in dela brezvoljne in nemotivirane. Ta ista energija nas lahko opolnomoči, odpre/razširi, kar lahko poveča voljo, samozavest in motiviranost. Energijo lahko uporabimo samodestruktivno ali smo destruktivni v odnosu do drugih. To isto energijo lahko uporabimo v samokonstruktivne namene ali konstruktivno urejanje in izboljševanje odnosov do drugih. Kako bomo to energijo uporabili je odvisno od tega na kateri stopnji zavedanja smo in koliko imamo razvit zavestni del učni del možganov/korteks, višja ko je stopnja zavedanja in bolj ko se zavedamo sebe in okolja lažje korigiramo svoje odzive v okolje. Naša osebna odgovornost in odločitev je, da delamo na sebi in se skozi čas spreminjamo v višjo urejenost.
Kratkoročno se je lažje prepustiti reakcijam podzavesti, dologoročno gledano pa se je bolje naučiti veščin zavestnega nadzora nad mislimi, odločitvami in dejanji. Od nas je odvisno ali bomo sprejeli odgovornost, da povečamo stopnjo zavedanja senzorno-čutne zaznave sebe in okolja, kot tudi stopnjo učinkovitega motoričnega-vedenjskega odziva na dražljaje iz okolja in v okolje. To je lahko naša odločitev, ki vodi v spremembo naših dejanj in samo skozi spremembo dejanj se spremenijo rezultati in s tem tudi življenje. Skozi učenje AEQ vaj ter vaj Organskega gibanja se zvišuje stopnja zavedanja in funkcija korteksa, kar nam omogoča boljše senzorno / čutno zaznavo sebe in tudi bolj učinkovite motorične / vedenjske odzive v okolje. Tako dobimo sposobnost in možnost bolj učinkovite uporabe lastne energije.
Karim Al Saleh
Učitelj AEQ dihanja 2.stopnje, Organskega Gibanja in učenec AEQ 3.stopnje 1/6