Za nepravilno dihanje ni točne razlage. Nepravilnosti in pravilnosti dihanja se definirajo na osnovi vloženo-dobljeno.
Zato je dobro, če spreminjamo odnos in pristop do dihanja z miselnostjo;
kako bi lahko vnesli več kisika v telo in bili pri temu čim manj energetsko potratni.
-pretirano dihanje(hiperventilacija)
-nepojasnjeno pomanjkanje sape
-motnje v vzorcu dihanja
-nereden(kaotičen) ritem dihanja
Dihanje naj bi bilo lahkotno, tiho, mehko, brez napora, skozi nos, s trebušno prepono v spodnji del pljuč, ritmično in z rahlim premorom po izdihu.
Tako smo ljudje dihali, vse dokler se ni s spremembami življenjskega sloga spremenil tudi ritem našega dihanja.
Kako bi lahko odkrili nefunkcionalno dihanje?
Meritev dihalne prekinitve je dober indikator vsesplošnega zdravja. Če po temeljitem izdihu ne morete biti brez zraka v pljučih vsaj 25 sekund in da je vdih po prekinitvi umirjen, počasen , neslišen in skozi nos. Potem je to prvi in zelo dober pokazatelj neučinkovitega dihanja.
Lahko pa se preprosto vprašate in si iskreno odgovorite;
-Ali občutite napetosti v telesu?
-Se soočate s kroničnimi bolečinami?
– Imate pogosto hladne dlani in stopala?
-Opažate, da pretirano zehate?
-Opažate, da ponoči dihate skozi usta ali smrčite?
Naj vam predstavim štiri najbolj pogoste škodljive vzorce dihanja, ki vplivajo na delovanje telesa in uma:
Paradoksni dihalec (hlastač)
Ta vzorec je znan kot vzvratno dihanje in takšen dihalec uporablja dihalne mišice inverzno, kar pomeni, da med vdihom trebuh povleče noter v telo in ga sprosti navzven med izdihom. To je ravno nasprotno od tega, kar bi morali početi.
S takšnim dihanjem vnesemo bistveno manj zraka kot bi ga lahko in z vsakim vdihom in izdihom počnemo ravno obratno od tega, kar anatomsko želi početi telo.
Ta dihalni vzorec običajno izvira iz močnih strahov v otroštvu; poskusite v strahu hlastati za zrakom in videli boste, kako omejeni dihalni vzorec oponaša to dihanje.
Glavna mišica strahu je trebušna mišica, ki jo simpatični način delovanja živčnega sistema(beg ali paraliza) močno stisne in onemogoči ekspanzijo trebušne votline pri vdihu.
Tak dihalec diha poudarjeno navpično pod rameni in njegovo dihanje deluje izrazito neučinkovito, sunkovito in prazno.
Pri učenju AEQ dihalnih vaj in protokolov dihanja ima tak dihalec opazne težave pri obeh delih vaj, tako pri vdihu kot pri izdihu.
Opazne so pa tudi pretirane težave s koordinacijo dodajanje gibanja sklepov in mišic v dihalne vaje.
Zadrževalec diha(hipoksični dihalec)
Tem vzorcu dihanja pogosto tudi pravijo; email apnea. Vsi smo že kdaj doživeli, da smo ob prejetem stresnem mailu, kar zamrznili in prenehali z dihanjem, brez da bi se tega zavedali. Značilno za ta vzorec dihanja je ta; da oseba brez razloga zadržuje dih in se tega ne zaveda. Posledice so lahko pogosto zehanje(tudi čez dan, ko ni čas za spanje) in plitko/nevidno dihanje med telesno dejavnostjo.
Tak vzorec dihanja običajno nastane kot posledica preobremenjenosti oziroma dlje trajajočega stresa. Takšni osebi preprosto povedano življenje ne da dihat, živi ali je dlje časa živel pod močnim zunanjim pritiskom, ki je onemogočal ustvarjanje potrebnega podtlaka za vdih. Ta nenormalni in škodljivi vzorec dihanja je danes zaskrbljujoče zelo pogost.
Nezavedno zadrževanje diha vrže iz ravnovesja celoten organizem, saj telo želi ves čas kompenzirati trenutke, v katerih dihalec zadržuje ogljikov dioksid in ne vnaša dovolj kisika.
Pogosto je prisotno pri osebah, ki so v otroštvu razvile strah pred zapustitvijo. Te vrste dihalci imajo velike težave pri dihalnih vajah polnega vdiha, katerim je potrebno posvetiti več pozornosti, da se vzorec dihanja spremeni in stanje nezavednega strahu uredi.
Hiperventilacija (prekomerno dihanje)
To je najpogostejše nefunkcionalno dihanje. Pomeni, da oseba diha več kot bi bilo realno potrebno glede na obremenitve, ki jih ima v sedanjosti.
Recimo oseba hodi po gozdu z namero, da se sprosti in razgiba, pri tem pa ima usta odprta in vnaša v sebe več zraka kot ga telo potrebuje.
Takšno dihanje je bolj naporno, vodi v višji srčni utrip in zahteva večjo porabo energije, kot če bi dihali skozi nos, s trebušno prepono in v spodnji del pljuč.
S takšnim načinom dihanja vplivamo zgolj na zgornji in srednji del pljuč ter ne vplivamo na spodnji del pljuč, ki je najbolj pomemben, saj ima ta del pljuč največjo širino in je najbolj bogat s krvjo in kisikom.
Takšen dihalec ni sposoben dihati piramidno, saj zraka v pljučih ne zadržuje dovolj dolgo, zrak v pljučih pa se pretoči prehitro, da bi lahko dihali v spodnji del pljuč.
Če dihamo hitreje se pospeši krvni obtok in srčni utrip, kar pa dodatno pospeši dihanje, da dihalni sistem nadoknadi manj učinkovito prsno dihanje in oskrbi telo z dovolj kisika.
To vodi v dominantno simpatično(bori se ali beži) stanje in negativno vpliva na vse življenjske funkcije kot tudi telesno in psihično počutje.
S hiperventilacijo se ujamemo v spiralno zanko, kjer učinkovitost izmenjave ogljikovega dioksida in kisika v pljučih pade, kar dodatno poveča hitrost pretoka zraka zaradi pomanjkanja kisika v tkivih in s tem se še dodatno zmanjša učinkovitost dihanja. Na prvo žogo se sliši super ideja; ‘da hitrejši pretok zraka skozi telo pomeni več kisika’.
Resnica je pa taka, da bi morali dihati počasno, mehko in obremenitvami prilagojeno. Obremenitve bi pa morali prilagoditi stopnji gibalne inteligence in telesnim občutkom.
To omogoča dolgoživost, krepi naš imunski sistem in viša telesno učinkovitost.
Telesno pripravljenost ljudi lahko ocenimo z opazovanjem dihanja različnih osebi, ki počnejo enako aktivnost.
Ko greste na sprehod v gozd ali v hribe se za trenutek ustavite in opazujte, kako ljudje hodijo ali tečejo in kako pri aktivnosti dihajo. Nekateri imajo lahkoten korak in izražajo užitek z gibanjem in njihovo dihanje je dominantno nosno ter kontrolirano.(žal so taki vse manj pogosti.) Drugi pa enako pot komaj premagujejo, izražajo trpljenje/pretiran trud in vidno hlastajo za zrakom, kot bi gravitacija z drugačno silo vplivala na njih.
‘Nedihalec’
Je v stalni globoki zakrčenosti in deluje kot, da ne bi dihal. Občutek strahu je stalno prisoten in hoče biti neopazen. Upira se mu notranji občutek življenja, saj je v preteklosti moral zamrzniti notranjost telesa, da se je zaščitil pred pritiski iz okolja. Dihanje je ujeto iz obeh strani z kronično zakrčenimi mišicami vratu, prsnega koša, trebuha in hrbta.
Deluje omrtvičeno saj je skoraj vedno v globokem parasimpatičnem stanju, ki nastane po izgorelosti ali hudi bolezni, kot posledica močnega ali dolgotrajnega simpatičnega stanja(refleks boja).
Slabe izkušnje iz preteklosti in dolgotrajno obdobje bega po izgorelosti ga tako utrudi, da se izklopi in ne želi čutiti ne sebe ne okolice. Misli pogosto begajo v preteklost in ima močne znake refleksa umaknitve.
Med učenjem dihalnih vaj opažam, da nima primernega niti vdiha niti izdiha, dihanje je zelo plitko in skoraj neopazno.
(Viri iz učbenika AEQ dihanja 1.stopnje)
Karim Al Saleh
Učitelj AEQ dihanja 2.stopnje