OTROCI IN DIHANJE
Ob rojstvu skoraj vsi zadihamo pravilno, a le redki obdržijo naravno dihanje v zgodnjem otroštvu. Mišična koordinacija potrebna za pravilno dihanje se v sodobnem svetu izgubi že zelo zgodaj.
Izguba naravnega dihanja vodi v kronično dihalno neučinkovitost, kar vodi do spremembe odnosa ter odziva na stres in stresne dogodke.
Če dihamo neučinkovito se na stres odzivamo pretirano, saj se zaradi kronične mišične zakrčenosti po stresni situaciji ne moremo sprostiti, kar skozi čas vodi v utrujenost in šibkost.
Oseba, ki je v kronični disfunkciji dihanja pritiske iz okolja zaradi šibkosti strukture dojema močnejše kot v resnici so. Takšna neučinkovitost pa sčasoma vodi v vse večje težave na telesni in psihični ravni. V takšnem stanju se razvijeta tako kronična zakrčenost mišic kot tudi preobčutljivost na CO2 v krvi.
Otroci so še posebej občutljivi na stres in pritiske v okolju. Stalen stres povzroči nered v nedozorolem respiratornem sistemu in povzroči dovolj velike spremembe dihanja, da se spremenita njihova osebnost in smer njihovega življenja, ki ustreza zahtevam in navadam okolice.
Velik del tega stresa prihaja iz egocentrično in tekmovalno usmerjene sodobne družbe.
Naravna rast in razvoj otroka zahtevata čas, brezskrbnost in mir, danes pa živimo v popolnem nasprotju in smo v kroničnem pomanjkanju časa, polni skrbi in strahov ter nemira in anksioznosti. Še preden se otrok lahko nauči na uravnavanje telesa v neznani okolici, ga že preganjamo, da čim prej odraste in da mir, da lahko starši z dovolj visoko učinkovitostjo urejamo potrebno za normalno delovanje v tekmovalno in prehitro usmerjeni družbi.
Otrokovo izražanje čustev tako postane breme za starše, ki moti njuno produktivnost in preveliko hitrost življenja. Ni časa za globoko čustva, zrelo komuniciranje, umirjeno hranjenje, sobivanje in dovolj visoko sproščenost materinega telesa, da lahko mati zazna otrokove želje in potrebe ter jih izpolni na način, v količini in ob času, ko jih otrok želi ali potrebuje.
Biološko gledano je otrok tisti, ki določa, kaj, koliko in kdaj potrebuje ali si želi karkoli.
Prvo v materinem trebuhu, po rojstvu pa ob njej.
Razlika pa je ta, da ko je otrok v materi, ni ovir za komunikacijo med njima, ko pa je otrok na meteri ali ob njej, pa kronična mišična zakrčenost skeletnega mišičevja in senzorna amnezija/odtujitev matere omejuje ter popači realno zaznavanje otrokovega stanja in njegovih potreb prek neverbalne komunikacije.
Pomembno je razumeti, da dojenje sproščenega otroka pri sproščeni materi veča sesalni refleks otroka, ki potem omogoča pravilnejše dihanje s celim telesom.
Kronična zakrčenost teles staršev na otroka vpliva tako, da mora otrok vedno močneje vplivati na okolico, zaradi česa hitro postane problematičen.
Zaradi nizke čustvene zrelosti staršev in njihove slabe notranje povezanosti med telesom in zavestjo, otrok od njih prepogosto ne dobi tistega česar želi ali potrebuje.
Otrok, ki pride na svet v takšnih dinamikah se pogosto tudi rodi iz napačnih motivov staršev. Starša se nista odločila za otroka, ker si ga želita, ampak, ker ga rabita.
V takem razmerju ni razlog za ljubezen ljubim in želim si te, temveč rabim in od tebe sem odvisen/a.
Takšen otrok pride na svet in že od začetka čuti močan pritisk v okolju in ta pritisk okolja posledično dvigne njegov notranji pritisk v njegovem telesu, kar mu enomogoča, da bi se dovolj sproščeno in naravno razvijal.
Prehitro začne razvijati mišice hrbta, ker z jezo na vsak način želi vplivati na okolje in mu sporočiti, da ga nekaj moti, omejuje, ovira ali ogroža, ker pa jeza pogosto ne doseže potrebne spremembe, stisne še trebuh in tako s strahom ter dvomom, doda energijo in s tem poveča pritisk na okolje v želji, da bi ga okolje lahko slišalo in ter uredilo potrebno, da bi se otrok lahko sprosti in umiril.
Ker otrok nima neomejene količine energije, po določenem času odneha. Sprejme nemoč v okolju, ker pogosto druge nima, saj je od tega okolja odvisen za preživetje in takrat stisne še prsne mišice in postane žalosten, razočaran in na trenutke tudi obupan.
Življenje v okolju, kjer se nam godi krivica, vzbudi v nas sovraštvo, ta vzbudi bes, gnev in protest, ta čustva pa so namenjen temu, da dobimo priložnost vedno močneje in jasneje vplivati in spreminjati okolje ali pa končati razmerje in se prestaviti na drugo lokacijo, stran od okolja, ki nas drži ujete v nemoči.
Ker pa otrok tega seveda ne more, ne sme in ne zna, se začnejo vse večja neravnovesja v obliki avtoimunih bolezni in kroničnih težav.
Za močna čustva otrok potrebuje pravilno dihanje, ker pa zaradi konflikta med interesi okolja in otroka ta pogosto niso zaželena, otroku ne preostane drugega kot da popači svoje dihanje, da se prilagodi okolju in na ta način postane miren, priden ter nezahteven oz. omrtvičen ali pa hiperaktiven, impulziven in besen. S tem pa se mu tudi poslabša izpolnjevanje svojih potreb z izražanjem, zaradi česa ima lahko skozi čas vedno več težav, pogosto tudi kasneje ko odraste.
Starši od otrok prevečkrat zahtevamo, da se nam prilagodijo in spremenijo ter to dosegamo s pritiskom nanj skozi silo ali prisilo. Večji je pritisk na otroka bolj je otrok napet in težje diha ter se s tem tudi vedno težje čustveno izraža.
‘’Če zaviramo dihanje, se izoliramo od okolice, v kateri živimo.’’
Opozorilni znaki na nepravilno dihanje v drugače zdravih otrocih so občutljivost na dihalne okužbe, izginotje čistega zvonkega otroškega glasu in govorne napake. Glas in dihanje sta neločljiva, in sprememba v glasu je vedno povezana s spremembo dihanja.
Včasih je rešitev tega problema preprosto sprostiti pritisk na otroka; navadno pa je to veliko bolj zapleteno, a še vedno izvedljivo. Reševanje teh stanje je tudi osnoven namen AEQ dihanja.
Zaradi premočnega pritiska iz okolja danes veliko otrok razvije nevaren vzorec zadrževanja dihanja. Ko so pod stresom, dvignejo ramena in napnejo prsne mišice, da stisnejo ramena in vrat ter zadržijo zrak v sebi. Vdih imajo močnejši kot izdih. Strah jih je sprostitve, saj takrat ne morejo obdržati nadzora nad izražanjem ki je potrebno za ohranitev ravnovesja v družini.
Če starši tega ne opazimo in ne vzamemo dovolj resno ter odpravimo, onemogočimo pravilno dihanje pri otroku, ki bo postopoma postalo kronično in običajno, čeprav nepravilno in za otroka zelo škodljivo.
Za ureditev težave otroka pri dihanju, je ključnega pomena urediti odnose med staršema in s tem sprostiti negativen pritisk okolja na otroka.
Z dvigovanjem njune čustvene zrelosti in učinkovitosti, kar je pri AEQ metodi ključni del procesa, otrok lahko sprosti svojo napetost skozi izražanje, ki ne bo naletelo na škodljiv odziv okolice, hkrati pa bosta čustveno bolj zrela starša lahko ustvarila stabilnejše okolje za naraven razvoj otroka.
Najboljša pomoč otrokom z dihalnimi problemi je, da umaknemo pritiske, zaradi katerih je otrok napet in nepravilno diha. Stalni pogon za dosežke in kronična večopravilnost lahko povzroči izrazito škodo dihalom otroka.
Zgodnji znaki prihajajočih težav so:
-spremembe v kakovosti glasu in poslabšanje imunskega sistema
-zadrževanje zraka, potiskanje ramen navzgor namesto v sproščenem položaju
-dihanje skozi usta, spanje z odprtimi usti, podolgovat obraz
-nepravilna rast zob, težave s sluhom
-paradoksalno dihanje (pri vdihu se trebuh spusti, pri izdihu trebuh dvigne)
(Viri iz učbenika AEQ dihanja 2.stopnje)
Mali ljudje zrastejo v velike in s tem ko rastejo, njihove težave rastejo z njimi. Dihalni problemi v otroštvu povzročijo stanja, ki se prenesejo na odraslo življenje in se razvijejo v dihalne bolezni ter neravnovesja v telesu.
Pristop AEQ dihanja tako omogoča dvig čustvene in telesne zrelosti ter učinkovitost staršev, kar omogoči trajno ureditev kroničnega stanja pri otroku.