Odnosi, pritiski iz okolja in kronične težave
Ko začnemo svoje telo raziskovati na ljubeč, zavesten in potrpežljiv način, se postopoma spremeni kakovost zaznave. Ne začnemo le bolj jasno čutiti lastnega telesa, temveč tudi okolje, v katerem živimo, ter odnose, v katere smo vključeni. Z več telesnega zavedanja postane zaznava resničnejša – manj popačena in bolj usklajena s tem, kar se dejansko dogaja v nas in okoli nas.
Namen somatskega gibanja je postopno zmanjševanje kronične mišične zakrčenosti. Ta zakrčenost se praviloma ne pojavi naključno, temveč nastane kot posledica dolgotrajnega potlačevanja čustev, prilagajanja pritiskom iz okolja in neizraženih notranjih impulzov. Telo sčasoma prevzame vlogo shranjevalca energije, ki ni našla poti navzven.
Ko se mišična zakrčenost začne rahljati, se v telesu sprosti potencialna energija, ki je bila prej ujeta predvsem v trebušni votlini. Ta energija se lahko začne pomikati navzgor – v prsni koš, ramenski obroč, roke, vrat in glavo. Posledično se poveča občutek vitalnosti, moči in prisotnosti v zgornjem delu telesa.
To energijo je ključno prepoznati in jo razumeti kot informacijo. Postane jasneje, kaj nas v okolju moti, omejuje, ovira ali ogroža. Naslednji pomemben korak je, da se ta čustvena energija postopoma pretvori v zavestno delovanje. Ko jo začnemo izražati skozi jasne meje, iskreno komunikacijo in konkretna dejanja, lahko z njo vplivamo na odnose in jih urejamo v smer večje pravičnosti, resničnosti in varnosti.
Če energijo uporabimo konstruktivno, se odnosi sčasoma razbremenijo, telo pa ne potrebuje več ohranjati visoke stopnje napetosti. Tako se postopoma zmanjšujejo kronične mišične zakrčenosti, bolečine in dolgotrajne telesne težave.
Če pa energija ostane ujeta v telesu in nima možnosti, da bi bila izražena navzven, se začne kopičiti. Po zakonih ohranitve energije se ne more preprosto razbliniti – spremeni le obliko. Tako se lahko začne izražati kot notranji pritisk, vnetja, bolečine ali kronična stanja.
Zato je pomembno, da potencialno čustveno energijo uporabimo za urejanje odnosov. Kadar okolje zaradi nizke čustvene zrelosti tega ne omogoča, pa je včasih edina zdrava možnost delna ali popolna omejitev oziroma prekinitev odnosov, ki delujejo krivično, neresnično ali škodljivo.
V takšnem okolju se telo namreč ne more sprostiti. Ne zato, ker bi bilo »pokvarjeno«, temveč zato, ker deluje zaščitno. Telo ustvarja višek energije z dobrim razlogom – da bi nas ohranilo žive in funkcionalne. Če ta energija nima poti v delovanje, se lahko izrazi kot bolezen ali bolečina.
Somatsko gibanje zato izvajamo vztrajno, nežno in z občutkom. Po vajah je ključno opazovanje: kam vse bi bilo potrebno usmeriti energijo, ki jo imamo na voljo, da bi z njo uredili tisto, kar nas v življenju obremenjuje.
Ko se okolje postopoma uredi, se lahko sprosti tudi telo.
Možgani in telo – odnos med funkcijo in strukturo
Možgane lahko razumemo kot »delodajalca«, telo pa kot »izvršitelja«. Večina našega gibanja, dihanja in vedenja se odvija na podlagi signalov iz podzavestnega in zavestnega dela možganov, pri čemer ima prav podzavest največji vpliv.
V osnovnem zaporedju možgani pošiljajo ukaze, mišice se krčijo ali sproščajo, struktura telesa pa se premika. V tem primeru struktura sledi funkciji.
Hkrati pa velja tudi obratno: funkcija se je skozi evolucijo razvila na podlagi strukture. Telo je bilo oblikovano tako, da je dovolj energetsko učinkovito za preživetje in razmnoževanje. Zato bi morala biti funkcija usklajena s strukturo, da se telo lahko giblje na naraven in ekonomičen način.
Če funkcija ni usklajena s strukturo, se telo začne sčasoma prilagajati na neučinkovit način. To vodi v entropične spremembe, ki se najprej pokažejo kot motnje v delovanju, kasneje pa tudi kot strukturne okvare in kronične težave (izjema so seveda nesreče in akutne poškodbe).
Podzavest lahko razumemo kot operacijski sistem, telo pa kot strojno opremo. Če operacijski sistem ni usklajen s strojno opremo, sistem ne deluje optimalno. Zato je pomembno, da ta »operacijski sistem« redno posodabljamo – z zavestnim gibanjem, zaznavanjem, učenjem in prilagajanjem.
Somatska praksa omogoča prav to: postopno nadgrajevanje notranjega sistema, da se telo skozi čas razvija bolj naravno, učinkovito in v smer večje urejenosti.
