Naš centralni živčni sistem bi lahko rekli, da je naš nadzorni center, ki s senzorno-motorično povratno zanko preverja stanja v zunanjem in notranjem okolju ter z primernim odzivanjem ali neodzivanjem ohranja našo notranjo in zunanjo homeostazo.
Receptorji za propriocepcijo se nahajajo bolj na površju našega telesa(fascije, skeletne mišice, koža), z propriocepcijo čutimo in opazimo kaj se površinsko dogaja v nas ali okoli nas in hkrati nam pomaga pri organizaciji in orientaciji gibanja v prostoru. Receptorji za interocepcijo pa se nahajajo v notranjosti našega telesa s pomočjo katere se lahko bolj globinsko začutimo in opazimo kakšno je resnično stanje znotraj nas. (fascije, organi, čustva, občutki, želje, potrebe, pritiski v sklepih in mišicah…) Če je v okolje v katerem smo sproščeno, takrat naj bi bili naš živčni sistem umirjen,mišice sproščene in dihanje naj bi bilo počasno, umirjeno in globoko. Takrat smo zasidrani v svoj center zavedanja in se v visoko nadzorovani nestabilnosti dobro zavedamo procesov v notranjem in zunanjem okolju, ter smo po potrebi ali želji pripravljeni na odziv, če začutimo, da pride do dovolj močnega dražljaja potrebnega za akcijo ali reakcijo v okolje.
V okolje se lahko odzovemo s simpatičnem stanjem boja (jeza, veselje, ljubezen, radost-kot aktivna čustva) ali bega (strah, dvom, žalost-kot pasivna čustva). Lahko pa tudi zamrznemo(nemoč, razočaranje, obup, depresija), če začutimo, da nismo dovolj čustveno zreli in učinkoviti, da bi naš vpliv dosegel želeno ali potrebno spremembo v okolju, da dosežemo notranjo in zunanjo homeostazo. To je pomembno razumeti, ker so se možgani razvili za to, da v telesu izvajajo procese alostaze in s tem omogočajo notranjo homeostazo, potrebno za dovolj učinkovito delovanje življenjskih sistemov, ki omogočajo primerno raven življenjske energije ter njeno uporabo, potrebno za vpliv na okolje, če nas stanje v okolju moti, ovira, omejuje ali ogroža.
Glavni vzrok otrdelosti in kroničnih bolečin je nezmožnost, da kljub zunanjem ali notranjem neravnovesju ne moremo z vedenjem vplivati na okolico ter s tem telesnim sistemom olajšati doseganje homeostaze, kar pomeni stalen stres za celoten sistem. Če je stanje stalnega stresa dovolj dolgotrajno, pride do izčrpanosti energijskih sistemov v telesu. To vodi v vedno večjo neučinkovitost delovanja vseh življenjskih sistemov ter v daljšem obdobju v izčrpanost telesa, kar omogoči okoliščine za stanje kronične bolečine in bolezni kot močan opomin zavesti, da je nekaj zelo narobe. Propriocepcija nam omogoča, da se zavedamo gibanja in občutkov, ki nam jih gibanje nudi ter površinsko občutenje in zaznavanje okolice in vpliva okolice na nas predvsem s kožo, ki je običajno zelo dobro povezana z možgansko skorjo in nam omogoča solidno zaznavanje okolice, dokler so odnosi v njej in do nas vsaj približno normalni in nam omogočajo učinkovito doseganje notranje homeostaze. Če dlje časa to ni mogoče, se odzovemo z večanjem ali zmanjšanjem površinske napetosti, da s tem vplivamo na resničnost propriocepcije, ker ne zmoremo več prenašati občutkov, ki nam jih resnično stanje v okolici daje. Ustvarimo popačitev ali blokado vpliva propriocepcije na nas in s tem začasno ali kronično stanje iluzije sedanjosti.
Tako je za boljše razumevanje vzrokov kroničnih bolečin v mišicah in sklepih pomembno razumeti vlogo propriocepcije in interocepcije pri uravnavanju mišičnega tonusa skeletnih mišic.
Če vpliv propriocepcije in interocepcije na zavest omejimo, zadržimo ali popačimo, izgubimo možnost prilagoditve optimalne mišične napetosti za ohranitev notranje in zunanje homeostaze v danih okoliščinah in stanjih. Za doseganje homeostaze je enako pomembna interocepcija, ki nam omogoča, da se globinsko čutimo in tudi procesov, ki se dogajajo v nas.
Interocepcija omogoča osrednjem živčevju primerno učinkovito vodenje procesov alostaze, kar pomeni s postopkom doseganje stabilnosti s fiziološkimi in vedenjskimi spremembami v spreminjajočih se okoliščinah. Mišice, fascije in večina tkiv v telesu imajo senzorne celice ter receptorje, ki možganov sporočajo, kaj se dogaja v telesu. V to živčno-mišično povratno zanko spadajo tudi senzorne informacije iz mišičnih vreten, ki nam omogočajo zaznavo trenutne mišične napetosti in dolžine, kar omogoča zavedanje gibanja in njegovo spreminjanje z učenjem, če zaznavamo, da v njem nismo dovolj učinkoviti.
Učenje je mogoče le v zavestnem delu živčnega sistema in ne more biti primerno, če ni primerno dobre povezave med mišicami, ki izvajajo spremembe dolžine ter s tem mišičnega tonusa, potrebnega za gibanje, in zavestjo, ki dogajanje v telesu analizira in nanj po potrebi vpliva.
Glavna razlika med alostazo in homeostazo je, da je alostaza proces vzdrževanja homeostaze, medtem ko je homeostaza stanje stabilnih notranjih fizikalnih in kemijskih razmer, ki jih vzdržujejo živi sistemi. Alostaza in homestaza sta procesa povezana s fiziološko regulacijo. Vloga realne zaznave mišičnega tonusa v zavesti tako postane zelo pomembna za doseganje notranje in zunanje homeostaze. Lahko bi rekli, da je sposobnost čutenja in poslušanja našega telesa prava umetnost, ki nam pomaga razbrati telesna sporočila in se na njih pravočasno odzvati ter spremeniti ali vplivati na potrebno, da ohranimo višjo urejenost in učinkovitost delovanja. Nihče drug razen nas samih, ne more čutiti kaj se dogaja v našem telesu. Preko interocepcije smo lahko opazovalec svojega telesa in bolj ko smo pretočni, bolj realno zaznamo različne signale iz telesa, kot so občutki; lakote, utrujenosti, bolečine, čustveno stanje, želje, potrebe, pritiske v sklepih, organih, fascijah, pritiske v trebušni, prsni, možganski votlini, dihanje.…
Mišica se lahko napne in skrajša ali pa sprosti in podaljša, če je z našo interocepcijo vse v redu, ter smo pozorni na občutke iz mišic, bi to spremembo morali čutiti. Na raven jakosti senzornega signala iz mišic lahko vplivamo in določeno spremembo tonusa začutimo že pri nižjem mišičnem tonusu ali pa jo zavestno ignoriramo ter je ne zaznamo, čeprav je dovolj močna in bi morala vplivati na stanje naše zavesti.
Preko mišic naše telo komunicira z našo zavestjo in okoljem in če so naše mišice kronično zakrčene to vpliva na našo realno zaznavo interocepcije ter propriocepcije in s tem si otežimo učenje ter zavestno spreminjanje vedenja, tudi ko z njim ne moremo izvajati primerne alostaze in dosegati potrebne homeostaze. Naše gibanje in s tem vedenje omogočajo in določajo senzorno-motorične povratne informacije. Težave nastanejo takrat, ko postopoma izgubjamo sposobnost čutiti sami sebe in svoje gibe, ker lahko le tako ignoriramo resnično stanje v okolju in sebi z dvigom povprečnega mišičnega tonusa, ki nam omogoča ustvariti oklep, ki nas kronično ščiti pred resnico iz okolice, ali pa okolico z njim ščitimo pred resničnim čustvenim stanjem v sebi. Posledično pa naši gibi postanejo trdi in okorni, saj izgubljamo usklajenost med krajšanjem enih in daljšanjem drugih mišic, ki omogočijo gib. To stanje zmanjša sposobnost optimalnega ukaza motoričnega signala iz živčnega sistema v mišico, zato ta postanja prenapeta, kratka in trda, oklep pa vedno bolj debel in nujen, čeprav nam s tem onemogoča avtentično izražanje ter uporabo kinetične energije čustev za spremembo odnosov in alostaze do okolice. Ko mišice otrdije in se zavestni del povratne zanke senzorno-gibalnih informacij zmanjša in prekine, se mišic in določenih delov telesa počasi nehamo zavedati. Takrat nastanje stanje, ki ga imenujemo senzorno-motorična amnezija. Zaradi nje se nehamo gibati učinkovito, ne znamo več do konca sprostiti določenih mišic, čeprav bi bilo to v trenutnem položaju najbolj primerno (spanje, počitek). V takšenm stanju gibanje postane trdo, okorno in okamenelo, kar pomeni, da smo izgubili primarno kontrolo nad gibanjem svojega telesa, kar pa negativno vpliva na učinkovitost vpliva našega vedanja na odnose, četudi ti odnosi otežujejo notranje in zunanje ravnovesje.
AEQ je zasnovan tako, da lahko na najprimernejši način z majhnimi koraki začnemo razumeti senzorno-motorne procese, ki določajo naše gibanje, vedenje in življenje. Sprememba odnosov znotraj senzorno-motorne zanke globoko spremeni način razmišljanjam odzivanja in izražanja, saj se lahko bolj zavemo vpliva podzavesti na naše vedenje in tako lažje vplivamo na vzorce, ki nam ne služijo več ali pa nam celo škodujejo. AEQ ustvari varno okolje, v katerem si zavest upa bolj jasno začutiti resnično stanje v telesu in se tako zmanjša potreba po seznorno-motorni amneziji/odtujenosti/iluziji, s katero si prikirvamo preteklost. Spoprijeti in sprejeti je potrebno dejstva, da smo pod oklep kronične zakrčenosti skrili negativne občutke, stanja in spomine ter s tem izgubili del spontanosti in avtentičnosti, kar pomeni, da bodo posledice večje sproščenosti pri vrnitvi v spontanost in avtentičnost najprej boleče in neprijetne. Šele, ko si ta stanja priznamo, sprejmemo in uredimo, si lahko dovolimo obdržati višjo povezanost telesne intuicije z zavestnim razumom in s tem zmanjšamo omejenost propriocepcije in interocepcije. Na tak način si lahko povrnemo tudi občutke telesnih užitkov, ki zahteva sproščeno in dobro integrirano telo z zavestjo.
(Viri iz učbenika AEQ dihanja 2.stopnje)
Karim Al Saleh
