Dihanje je osnovna življenjska funkcija, ki skozi krebsov cikel
(zelo poenostavljeno: F(hrana)+o2—>E(energija)+Co2)
omogoča spremembo kemične energije hrane in tekočine v biološko energijo, potrebno za delovanje telesnih sistemov, zavedanje in gibanje.
Če želimo, da ta cikel poteka kar se da učinkovito, je potrebno imeti v telesu dovolj CO2.
CO2 je plin katerega proizvajamo sami, tako kot druge aerobno delujoče živali, naj omenim, da ga je v atmosferi že dolgo časa premalo za kakovosten aerobni proces.
Zato je pomembno razumeti kako pomembna je vloga dihanja v aerobnem procesu in sama dejstva dihalnega procesa, katerega je popolnoma popačil prekomeren stres, napačna prepričanja in sodoben način življenja.
Skozi proces AEQ dihanja je želja doseči, da tudi ko na dihanje nismo zavestno pozorni, dihamo bolj ali manj pravilno, energetsko učinkovito in prilagodljivo glede na situacijo v kateri smo in s tem močno vplivamo na to, kako se počutimo ter kakšne rezultate dosegamo.
Ker je danes redko katera stvar brezplačna smo pri zraku, ki je zaenkrat še brezplačen razvili takšno prepričanje, da zraka ni nikoli preveč in zato pogosto dihamo preveč in tudi prehitro, ne da bi razmišljali, da nam takšno dihanje ne omogoča optimalnega razmerja med kisikom in ogljikovim dioksidom v pljučih in krvi.
Ko takšno dihanje postane avtomatizirano in se napačen in neučinkovit vzorec shrani v dihalno avtomatiko(podzavest) lahko razumemo, da bomo skozi čas zaradi kronično nepravilnega dihanja tudi začeli razvijati kronične težave.
Ravno v tem vidim največjo napako, ki jo delajo športniki pri dihanju, torej, da med športno aktivnostjo dihajo neprimerno in tako v sebe vnašajo preveč zraka glede na dejansko porabo kisika v mišicah, saj ne posvečajo dovolj pozornosti temu, koliko zraka vdihnejo in na kakšen način, tako prepogosto dihajo preveč, kar vodi v padec ravni CO2 pod mejo, ki omogoča primeren prenos kisika iz krvi v mišice.
Zaradi pretirane uporabe oz. zlorabe anaerobnega procesa se energija v mišicah ustvarja v znižani prisotnosti kisika, kar močno zmanjša učinkovitost presnove in pomembno vpliva na upad moči ter poveča mlečno kislino v mišicah, vnetja in bolečine.
Osnovni pogoji za preveliko količino predihanega zraka pa je, da dihamo skozi usta in smo v simpatičnem stanju AŽS ter v anaerobnem procesu gibanja tudi takrat, ko nismo v stanju najvišje telesne obremenitve.
Veliko športnikov se ukvarja in razume da ni vseeno koliko, kdaj in kakšen ima vnos hrane in da lahko oboje močno vpliva na rezultat kot tudi na občutke pri športu.
Če bi pojedli pizzo tik pred aktivnostjo ali pa bi 2-3 ure pred aktivnostjo pojedli nekaj bolj zdravega, bi se v obeh primerih počutili bistveno drugače. Enako velja za vnos zraka v telo.
Naravna organizacija dihalnega aparata zahteva, da pri nižjih in srednjih obremenitvah dihamo skozi nos, saj le tako lahko primerno aktiviramo trebušno prepono, da z njenim krčenjem povečamo prostornino prsnega koša ter tako ustvarimo podtlak v pljučih, potreben za vdih, ki napolni pljuča od spodaj navzgor ter omogoči širitev spodnjega dela prsnega koša, potrebno za zamenjavo zraka v tem delu pljuč.
S takšnim dihanjem tudi ohranimo aktivno parasimpatično stanje AŽS in aerobni proces delovanja organizma, ki je v bistveno večji prisotnosti kisika in močno poveča učinkovitost presnove in pomembno vpliva na dvig potencialne energije in moči.
Če vdiha ne izvedemo primarno s trebušno prepono, se zrak menja predvsem v zgornji polovici pljuč, kjer je veliko manj pljučnih mešičkov in krvi, saj je pot zraka do spodnjih delov pljuč dosti daljša in pri visoki frekvenci dihanja zaradi pomanjkanja časa ni primerne menjave zraka.
Nosno dihanje je tako veliko bolj primerno za boljše delovanje dihalnega aparata in višjo koncentracijo kisika v mišicah.
Če poznamo pravilo Bohrovega efekta razumemo, da z dihanjem skozi usta zlahka pride do preslabega prenosa kisika v tkiva. Takšnemu stanju lahko rečemo hiperoksidacija, kar pomeni preveč kisika v pljučih in krvi. Posledice takšnega stanja so lahko vrtoglavice, omedlevica, porušen ph v krvi, na kar mora regulatorni mehanizmi v telesu hitro ukrepati, zaradi česa se organizem dodatno obremeni.
Torej hiperventilacija se pri dihanju skozi usta zgodi z lahkoto, skoraj nemogoče je, če dihamo skozi nos. Ko dihamo skozi nos preprosto ne moremo dobiti preveč kisika, saj bi nas pomanjkanje zraka in nivo tolerance na CO2 prisililo v zmanjšanje napora. Z nosnim dihanjem v telo vnašamo zrak bolj počasi, umirjeno in bolj globoko, kot bi ga, če bi dihali skozi usta.
A že sama lahkost zraka nam omogoča pojav hiperventilacije, saj zaradi senzorno-motorične amnezije ali odtujenosti ne čutimo realno potrebo dihalnega ritma za optimalno delovanje telesnih in umskih sistemov v sedanjosti.
Tudi sam sem imel izzive z pravilnim dihanjem med športom zato sem po priporočilu prijatelja dve leti nazaj prebral knjigo Sproščen tek po Feldenkrais metodi, želel sem si raziskovanja teka po principu 80/20 (aerobno/anaerobno).
Spomnim se začetka in velike težavnosti ohranitve dihanja skozi nos in s tem ohranitve aerobnega način delovanja, moj srčni utrip je moral biti takrat precej nizek(približno 100 bpm) in vmes sem moral večkrat preiti v hojo, da sem lahko ohranil dihanje skozi nos v spodnji del pljuč – (za ohranitev aerobnega delovanja).
Zanimivo mi je bilo opažati kako se z rednostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo lahko varno in uspešno napreduje in premika višje, kar mi prej v 25 letih rekreativnega in profesionalnega športa ni s strani trenerjev nikoli bilo predstavljeno. Vse smo morali delati z močno voljo, pridnostjo, poslušnostjo in vedno preko meje bolečine. Prepričanje je bilo tako, da se samo na tak način lahko napreduje.
Danes, ko imam dober dan lahko tečem tudi z 160 bpm, kar je precej hitrejši tempo kot dve leti nazaj in ob tem še vedno ohranjam aerobno delovanje sistema, ritem dihanja pa je zelo podoben temu kot pred dvema letoma ali celo boljši.
Kljub višjem pritisku časa zaradi hitrejšega teka danes lahko diham skozi nos globoko, počasi in umirjeno v širino prsnega koša. Kar mi, da potrditev, da se tudi počasi lahko daleč pride 🙂 .
Zadnjič sem na FB-ju pri prijatelju prebral en zanimiv zapis, ki zelo dobro opiše starega in sedanjega mene in spremembe, ki sem jih ustvaril skozi globje raziskovanje AEQ metode in AEQ dihanja, Organskega gibanja in sproščenega teka.
Zgodba gre tako:
Airbus 380 je na poti čez Atlantik. Leti s stalno hitrostjo 800 km/h na višini 9.000 m, ko se nenadoma pojavi Eurofighter z dvojno hitrostjo zvoka.
Pilot bojnega letala upočasni, leti ob Airbusu in po radiu pozdravi pilota potniškega letala: “Airbusov let, dolgočasen let, kajne? Pazi in poglejte tole!”
Svojega reaktivca obrne na hrbet, pospeši, prebije zvočni zid, se hitro dvigne v vrtoglavo višino, nato pa se v dih jemajočem strmoglavljenju spusti skoraj do morske gladine. Zavije nazaj poleg Airbusa in vpraša: “No, kako je bilo to?”
Pilot Boeinga odgovori: “Zelo impresivno, zdaj pa poglej tole!”
Pilot reaktivca opazuje Airbus, vendar se nič ne zgodi. Še naprej vztrajno leti naravnost, z enako hitrostjo. Po petnajstih minutah pilot Airbusa pokliče po radiu: “No, kaj pa zdaj praviš?”
Zmedeni pilot reaktivca vpraša: “Kaj si naredil?” Drugi se zasmeji in reče: “Vstal sem, pretegnil noge, šel v zadnji del letala na stranišče, si privoščil skodelico kave in cimetovo pecivo ter se dogovoril s stevardeso za naslednje tri noči – v hotelu s petimi zvezdicami, ki ga plača moj delodajalec.”
Nauk te zgodbe je:
Ko si mlad, se zdi, da sta hitrost in adrenalin nekaj posebnega. Toda ko postaneš starejši in modrejši, tudi udobja in miru ni za zanemariti.
Temu se reče S.O.S.: Slower, Older, Smarter (Počasnejši, starejši, pametnejši).
Posvečeno vsem mojim prijateljem, ki jim je kot meni všeč S.O.S. pristop in za deljenje z njihovimi prijatelji, ki potrebujejo dober smeh in razsvetljenje …
~ Čas je, da se upočasnim in uživam v preostanku potovanja.
Zelo velik vpliv na spremembe, ki sem jih dosegel pa je imelo to, da sem prenehal bežati od svojih travm in nemoči, ki sem jo imel močno prikrito znotraj sebe.
Ravno pretiravanje na treningih in na ven prikazovanje prevelike moči, je bil moj beg stran od realnosti, globjega stika s sabo, soočanja s travmami in notranjo čustveno nemočjo s katero se me je bilo strah soočiti, tega strahu pa se dolgo časa niti nisem zavedal.
Zelo zanimiva mi je bila metafora, ki sem jo slišal na enemu posnetku, kjer skozi zgodbo zelo dobro opiše zrelo in nezrelo soočanje z lastnimi travmami ali drugimi življenjskimi težavami;
Razloženo je bilo tako…da imata tako krava kot bivol sposobnost zaznati nevihto, ki se jim približuje, velika razlika pa je v tem kako se krava odzove na prežečo nevihto in kako bivol.
Krava aktivira beg/strah in na vso moč beži stran od nevihte in na ta način izbere kratkoročno lažjo pot, vendar zaradi tega dolgoročno bolj trpi, saj bežanje pred nevihto zahteva veliko količino energije, aktivira veliko strahu, krivde, sramu, zbeganosti in ko nevihta mine, je krava do konca izčrpana in s tem tudi izgubi sposobnost sproščenosti tudi takrat, ko nevihta že mine.
Bivol pa aktivira boj/jezo in gre na vso moč proti nevihti, tako zbere kratkoročno bolečino/težjo pot, dolgoročno pa bolj uživa saj, ko se prebije na drugo stran nevihte, ga čaka sonce, voda, svež zrak in svoboda, poleg vsega pa ohrani višek energije, da se po dobro opravljenem delu lahko sprosti in uživa.
Sam sem se celo življenje podzavestno vedel kot krava :), bežal pred nevihto, ki je bila ves čas v meni in mislil, da ji bom lahko pobegnil, vendar, ko sem se vsakič znova do dobra izčrpal, me je vedno znova ujela in mi povzročala trpljenje/kronične bolečine in bolezni.
Vesel sem, da lahko postajam vse bolj podoben bivolu in ne bežim več pred sabo temveč se zrelo soočam z notranjimi nevihtami in se zavedam, da le sprejemanje in urejanje teh vodi v to, da je v življenju več sproščenosti, spontanosti, kreativnosti, moči, miru, svobode in užitka.
Karim Al Saleh
(Viri uporabljeni iz učbenika AEQ dihanja 2.stopnje)