Z vami delim mnenje iz 30-dnevnega spletnega programa somatske prakse – dihanje
Hvala, Mojca, za sporočilo, v katerem se čutita tako globina kot širina, in iskrene čestitke za pogum ter spremembe, ki jih dosegaš na svoji poti.
Dragi Karim,
eno izmed vprašanj, ki si ga pogosto zastavljam, je: kaj pomeni imeti se rad?
Vsi se tako ali drugače strinjamo, da je ljubezen do sebe pomembna, celo nepogrešljiva za zdravo, uravnovešeno in zadovoljno življenje. Zapletamo pa se pri praksi: kako to dejansko izgleda? Kako se nekdo, ki se ima rad, vede? Kako skrbi zase? Čemu reče »da« in čemu »ne«?
Kako se čuti, če se imaš rad?
Po preteklem 30-dnevnem tečaju somatskega dihanja pri tebi se spomnim trenutka, ko sem nekje v zadnjem tednu preprosto obstala in se zavedala: to je to.
V svojem telesu sem takrat začutila prostor, svobodo, vitalnost, pretočnost in odpuščanje. Čutila sem spremembe in potek procesa, ki sem se mu predala, predvsem pa močno povezanost z deli sebe, ki sem se jih prej bala ali jih obsojajoče zatirala.
En mesec sem se vsak dan usedla pred kamero, ugasnila mikrofon, poslušala tvoje jasne in poglobljene razlage, se učila od soudeležencev in predvsem od lastne somatske prakse ter ritma svojega telesa. Z izvajanjem vaj sem si vsak dan podarjala prostor, svobodo, vitalnost in – ljubezen.
Med spremembe, ki sem jih doživljala in jih še vedno doživljam v telesu, sodijo sprostitev trebušne votline, prenehanje oziroma bistveno zmanjšanje »vozlanja« trebuha v stresnih trenutkih, sprostitev maternice, odprava PMS-a in menstrualnih krčev, odprava občutka plitkega vdiha, znatno povečana mobilnost prsnega dela hrbtenice ter neverjetno okrepljena stabilnost v ledvenem predelu. Izboljšala se je tudi moja drža, ki je zdaj bolj naravno pokončna, in občutno so se sprostile vratne mišice, ki so bile pri meni pogosto izvor tenzijskih glavobolov.
S pomočjo vaj še vedno raziskujem občutke v levem delu telesa, a se je tudi tu stanje opazno omililo. Leva rama me manj zateguje in se od zaključka tečaja ni več vnela.
Imeti se rad pomeni veliko različnih stvari, zame pa zagotovo med drugim pomeni brezpogojno prisotnost.
To, da se ne zapuščam več, ko mi je neprijetno. Da se ne razvrednotim, ko ne razumem svojega telesa, ko doživljam bolečine ali vnetja, ko nisem tako gibalno izpopolnjena, kot mislim, da bi morala biti, ali ko imam občutek, da ne ugajam svetu in me je strah zavrnitve. Namesto tega sprejemam to, kar mi telo sporoča – o mojih odnosih, preteklosti in ponavljajočih se vedenjih – in se hkrati z močno voljo, a tudi z nežnostjo, predajam transformaciji, ki podpira moje ravnovesje, zdravje in notranji mir.
Ko sem tesno povezana sama s sabo – s telesom, čustvi, umom ter tudi s tistimi skrivnimi in skrivnostnimi deli sebe, kot so nezavedno, intuitivno in instinktivno –, takrat čutim, da se imam rada.
Pri tem so mi somatske vaje postale neprecenljivo orodje, s katerim se lahko vedno znova vrnem k sebi, tudi kadar zapadem v stare vzorce vedenja, kar se seveda še zgodi. Vse je proces in s tem sem v redu. Dajem si čas, hkrati pa vztrajam in izvajam vaje – in si s tem na zelo konkreten način dokazujem, da sem tu zase.
Samodisciplina ni težka, ko ozavestimo, da podpira našo dobrobit. Po domače povedano: ni vedno lahko ali prijetno stopiti na podlogo in se posvetiti vajam, je pa vedno ljubeče. Podobno kot pitje grenkega čaja, ko imaš vneto grlo – ni ravno užitek, je pa zelo dobro, ko si po njem spet čil in zdrav.
Hvala ti iz srca za ta tečaj, podporo in neprecenljivo znanje, ki si ga delil z nami. Zagotovo nadaljujem s prakso in se z veseljem pridružim še kakšnemu tvojemu programu ali delavnici. To izkušnjo bi priporočila vsakomur, ki je vsaj malo radoveden, kako se je čutiti brez kroničnih bolečin ali težav z dihanjem in kako se na nov, globlji način sprostiti sam vase.
Mojca Marinšek
