Zakon o ravnovesju je določen z gravitacijo. Gravitacija organizme spravi v gibanje, gibanje pa je definirano skozi čas. Vpliv gravitacije je vedno enak in nenehen, na nas vpliva entropično. Zato je potrebno z dovolj visoko urejenostjo lastnega sistema dokazati gravitaciji, da smo dovolj učinkoviti in s tem dovolj uravnovešeni, da lahko znotraj nje delujemo / se gibljemo in ustvarjamo višek energije, potrebne za rast in razvoj.
Če smo dovolj učinkoviti in zreli, nam gravitacija dopusti, da se lahko gibljemo po planetu in z dovolj visoko urejenostjo premagujemo izpitni prag gravitacije. V življenju imamo več takšnih testov, kjer nas gravitacija preizkuša ali smo dovolj učinkoviti, da bi preživeli in kasneje tudi živeli znotraj njenega vpliva. Prvi takšen izpit sta porod in rojstvo. Drugi test je, ko shodimo. Shodimo takrat, kadar lahko v trebušni, prsni in možganski votlini ustvarimo ter zadržimo dovolj visoko potencialno energijo, ki ustvari vzgon, da nas dvigne na noge;tako, kot topel zrak v balonu dvigne balon.
Človek, ki je v ravnovesju z gravitacijo sodeluje in jo zna upoštevati, zato nanj gravitacija deluje manj obremenjujoče kot na človeka, ki je izven ravnovesja. Zaradi razvoja tehnologije in obilja energije, ki jo imamo v sodobnem svetu na voljo, lahko kršimo zakone gravitacije, časa in ravnovesja precej dolgo in živimo v senzorno-motorni amneziji (SMA) in senzorno-motorni odtujenosti (SMO), ter si na ta način ustvarjamo senzorno-motorno iluzijo in s tem navidezno normalnost. Tako lahko ustvarjamo lažni občutek učinkovitosti in si mislimo, da so stvari v ravnovesju, čeprav niso. Več časa ko živimo v takšnem stanju, vedno večje so negativne posledice, ko se iluzija sesuje. Takrat zbolimo ali občutimo bolečino ter obnemoremo, čas pa poskrbi, da se to prej ali slej zgodi vsakemu. Te povezave, ki jih opisujem v članku, je razvil moj mentor in avtor AEQ metode Aleš Ernst.
Ljudje smo aerobna bitja, kar pomeni, da bi za ohranitev ravnovesja morali dominantno uporabljati parasimpatično delovanje avtonomnega živčnega sistema (AŽS) in delovati v ritmu 1. Newtonovega zakona, z možnostjo uporabe anaerobnega delovanja in s tem prehoda v simpatično delovanje AŽS ter tako občasno in po potrebi delovati v ritmu 3. Newtonovega zakona. Učinkovito prehajanje iz enega v drugo delovanje pomeni, da znamo in smo sposobni potencialno energijo iz trebušne votline po potrebi ali želji dvigniti višje v prsno in možgansko votlino (delo, šport, močna čustva, novi projekti…) in tudi obratno, znižati potencialno energijo v vseh treh votlinah, ko je to primerno (spanje, počitek, dolgčas, rutina…). Za učinkovito aerobno delovanje pa bi morali biti dovolj sproščeni, kar z SMA in SMO ni mogoče.
Razlog za SMA in SMO je nezmožnost (nemoč) biti sproščen, saj smo zaradi neljubih dogodkov v preteklosti razvili strah pred sproščenostjo. Strah nas je predvsem soočenja s potlačenimi čustvi (preteklostjo), ki se shranjujejo v trebušni votlini, kar ustvarja visok pritisk v njej. Zato, če želimo biti dovolj časa sproščeni in s tem v ravnovesju (homeostazi), je potrebno dvigniti čustveno zrelost, da bi lahko razumeli svoja čustva, tako lahko zdržimo višji pritisk iz trebušne votline v prsno in možgansko votlino in postanemo bolj sposobni sprejeti potlačena čustva ter jih primerno izraziti ter uporabiti za potrebne spremembe v življenju. Dvig čustvene zrelosti je pomemben tudi za učinkovito anaerobno delovanje , saj le čustveno zrela oseba lahko prenese močne pritiske in močno energijo čustveno zrelo usmeri in uporabi za konstruktivne namene. Zakon o ravnovesju nam tako določa tok življenja in ga ne dela lahkega, temveč lažjega, če ta zakon spoštujemo, po drugi strani pa težjega, če ga ne. Če smo dovolj urejeni, da lahko gravitacijo prenesemo na učinkovit način, smo lahko bolj obremenjeni in gremo višje. Pomembno pa je, da je obremenitve dovolj in ne preveč ali premalo. Tako ustvarimo občutek ugodja, ki nam daje primerno in učinkovito gibanje, ki je izvedeno na primeren način ter tako ustvarimo pozitivno povratno zanko, ki nas potisne v raziskovanje višje učinkovitosti v gibanju in vedenju.
(Viri iz učbenika AEQ DIHANJA 2.stopnje)
Naj navedem svoj primer:
Dve leti nazaj sem se odločil, da bom začel z raziskovanjem teka po principu 80/20 (aerobno/anaerobno). Spomnim se, ko sem začel je bil moj aeroben način delovanja precej nizko(približno 100 bpm), vmes sem moral celo preiti v hojo, da sem lahko ohranil dihanje skozi nos v spodnji del pljuč – za ohranitev aerobnega delovanja. Zanimivo mi je bilo opažati kako se z rednostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo lahko varno in uspešno napreduje in premika višje. Danes, ko imam dober dan lahko tečem tudi z 160bpm, kar je precej hitrejši tempo kot dve leti nazaj in ob tem še vedno ohranjam aerobno delovanje sistema, ritem dihanja pa je podoben kot pred dvemi leti, kljub višjem pritisku in hitrosti ( skozi nos globoko, počasi in umirjeno v širino pljuč). Kar mi da potrditev, da sem lahko na tem področju v višje urejeni homeostazi in da sem sposoben prenesti tudi močnejše pritiske v sebi in hkrati ohraniti aerobni ritem delovanja. Prav tako pa opažam, da lažje prenesem zunanje pritiske in se tudi čustveno manj pogosto moram odzvati v simpatičnem načinu AŽS. To si razlagam tako, da je moje delovanje parasimpatičnega načina AŽS bolj učinkovito kot v preteklosti in da oddajam drugačno barvo in vibracijo v okolje, zato mi pogosto ni potrebno dvigniti energijo v simpatično stanje in mi slednji način služi kot rezerva za takrat, ko je to nujno potrebno.
Karim Al Saleh
Učitelj AEQ dihanja 2.stopnje
