Postanimo celoviti in zavestni
Če bi bil človek brez zavesti, bi bil kot robot: popoln v svojem gibanju, brez odvečnih ali manjkajočih gibov, brez čustev in občutkov, skrbno zaščiten pred bolečino in dvomi. Usmerjen k cilju, a brez notranjega življenja. Na srečo ljudje nismo stroji. Prav zato je skrb za zavest in samozavedanje ena temeljnih nalog človeka.
Samozavedanje nam je prirojeno. Omogoča nam izbiro, odločanje in prevzemanje odgovornosti za svoje življenje. Bolj ko smo svobodni v telesu in duhu, lažje usmerjamo svoje delovanje in bolj kakovostno živimo. Ko pa zmanjka pozornosti, prisotnosti in odgovornosti, se lahko hitro ujamemo v začaran krog napetosti, bolezni in ponavljajočih se težav.
Naš organizem je kompleksen, živ in nenehno spreminjajoč se sistem. Prav zato nas ves čas spodbuja, da nadgrajujemo svojo celovitost – predvsem tako, da se ga vse bolj zavedamo in razvijamo na vseh ravneh življenja. Zavest je tista povezovalna sila, ki omogoča, da telo, podzavest in razum delujejo usklajeno. Samozavedanje nam omogoča zaznati neravnovesja v tem sistemu in se nanje odzvati, še preden prerastejo v kronične težave.
Zaradi prilagodljivosti živčnega sistema, nevroplastičnosti, nas pred zastoji in razpadom ne varuje togost, temveč stalno učenje, raziskovanje in prilagajanje.
Če pogledamo etimologijo besede zavest, opazimo zanimiv izvor: sestavljena je iz za in vedeti, kar pomeni »vem«. Izvira iz staroindijskega korena veda in praslovanskega vedeti – »videl sem«. Zavest torej pomeni nekaj, kar obstaja, ker smo to zaznali, videli in s tem spoznali. Zavest ni abstrakten pojem, temveč izkušnja.
Zavesti pa ne smemo enačiti z razumom. Razum lahko primerjamo z računalnikom, ki deluje le, če ima vir energije. Zavest je ta vir. Razum in zavest hodita z roko v roki, vendar zgolj treniranje razuma ni dovolj. Brez razvitega samozavedanja postane razum tog, obramben in odrezan od telesa. Ko pa se zavest poglobi, postane tudi razum mirnejši, jasnejši in prodornejši – kar zazna tudi okolica.
Samozavedanje izraža našo notranjo energijo in neposredno vpliva na kakovost življenja. Odpira čustva, povečuje avtentičnost in omogoča bolj zrelo delovanje. Biološki sistemi so se skozi evolucijo razvijali po načelih povezovanja, specializacije in sodelovanja. Človek je izjemno kompleksen organizem, sestavljen iz trilijonov celic, ki delujejo kot celota. Vsak sistem lahko doseže polno učinkovitost le, če je celovit – somatski.
Sistemi, ki izgubijo celovitost, dolgoročno propadejo. Tudi umetni sistemi, ki niso celoviti, lahko sicer dosežejo cilj, a za to porabijo bistveno več energije in virov. Sčasoma se ali razvijejo v bolj povezane in učinkovite sisteme ali pa se zaradi neučinkovitosti sesujejo.
Enako velja za naš senzorno-motorni sistem. Obstaja zaradi povezanosti številnih členov, od zaznave do gibanja. Somatska praksa spodbuja samoregulacijo in raziskovanje lastne narave. Omogoča razvoj gibalnega potenciala skozi postopno sproščanje kronične mišične napetosti, izboljševanje dihanja in spreminjanje vedenjskih vzorcev.
Skozi somatsko prakso se učimo gibanja, ki je polno, pretočno in zavestno. Gibanje postane oblika dinamične meditacije: ena misel – en gib. Ko se pripravljamo na somatsko dihalno ali gibalno vajo, je pomembno, da vemo, zakaj jo izvajamo. Namen je zavestno, v ritmu dihanja, napeti določene mišične skupine in jih nato postopoma sprostiti. S tem izboljšujemo senzorno-motorno povratno zanko in omogočamo spremembo v obliki in funkciji trupa, kar je temelj za učinkovito dihanje s trebušno prepono in širjenje prsnega koša.
Postopoma začnemo bolj jasno čutiti sebe. Opazujemo, kako razum vodi gibanje ob polnem zavedanju telesa. S časom postajamo bolj integrirani, bolj celoviti. Po končani vaji si vzamemo čas za mirovanje in opazovanje telesnih odzivov. Telo je pogosto bolj polno, živo in pretočno.
Iz tega stanja se lažje lotimo vsakodnevnih izzivov. Novo zavedanje poskušamo ohraniti in ga prenesti v spremembe vedenja, odnosov in življenjskega sloga. Tako se postopoma spreminja tudi kakovost življenja.
Namen ni popolnost, temveč celovitost. Postati boljši človek, bolj zavesten gibalec in živeti življenje s polnimi pljuči.
