SPREMEMBE NA BOLJE NISO VEDNO PRIJETNE.
Zavestno si skoraj vsi želimo sprememb na bolje, predvsem, če razmišljamo na dolgi rok. Pa čeprav lahko razumemo ali celo trdimo, da bi lahko nove, bolj zdrave navade bile boljše za našo osebnostno rast in razvoj, je v resnici to veliko težje prenesti v realnost, kakor se nam sprva zdi.
Zavestno tudi lahko razumemo, da si ne želimo in da ni dobro ostati v starih običajih, saj se zavedamo, da to škoduje nam, našem življenju in/ali okolju.
Vendar, če si želimo sprememb na bolje, se je pomembno zavedati, da to sprva pomeni entropija(razpad sistema,nered) za tistega, ki se spreminja, zato, ker spremembe niso po godu podzavesti in podzavest se spremembam upira, saj vzpostavljanje novih navad, ruši običaje/navade ali tradicijo, po kateri lahko delujemo že zelo dolgo časa, saj naša podzavest deluje po že ustaljenih vzorcih, ki so za njo optimalni, saj so se v preteklosti izkazali dovolj dobri za preživetje.
Če podzavest zazna, da jo želi nekdo spreminjati, je normalna reakcija na željo po spremembi upiranje, strah in dvom.
Tudi, če je sprememba boljša in lahko vodi v večjo urejenost in učinkovitost, podzavest nima razuma in tega ne more vedeti ter predvideti.
Zato je pri spremembah svojih navad, nujno potrebno biti vztrajen, reden, radoveden in potrpežljiv.
Zavedati se moramo, da spremembe na bolje prvo in kratkoročno prinesejo akutno stanje bolečine, akutno depresijo, upočasnitev časa, kar z eno besedo lahko povemo entropičnost(za nas in tudi za našo okolico).
Dolgoročno pa boljše odločitve, učinkovitejša dejanja in vztrajnost pri novih navadah prinesejo drugačne bolj konstruktivne rezultate, kar lahko opišemo kot sintropijo za nas in našo okolico.
Drugače povedano…
Kratkotrajni užitki in ignoriranje globljih problemov nam omogoča, da ohranimo senzorno-motorno iluzijo, kar pomeni, da ostanemo v starih običajih in nezdravih navadah in to vedno vodi v začasno sintropijo(užitek) in dolgoročno v trajno entropijo (trpljenje,kronične bolečine/težave).
Zmanjševanje senzorne-motorne amnezije in senzorne-motorne odtujenosti vodi v zmanjšanje senzorne-motorne iluzije, kar nam da priložnost, da prepoznamo slabe navade, običaje in neučinkovite vzorce tradicije, kar nam omogoča spoznavanje globljih težav in možnost sprememb na bolje.
Spremembe na bolje pa začasno povzročijo kratkotrajno akutno bolečino(akutno depresijo), dolgoročno pa ohranjanje bolj zdravih navad vodi v trajno sintropijo(užitek,veselje,ljubezen, radost, mir…)
Opažam, da vsi, ki me poiščejo zaradi kroničnih bolečin/stanj, trpijo zaradi kronično povišanega mišičnega tonusa(značajski oklep), ki jim preprečuje, da bi dihali učinkovito in s tem realno čutili svoje telo(interocepcija) in okolico(propriocepcija), pri AEQ dihanju takšno stanje imenujemo senzorno-motorna amnezija ali senzorno-motorna odtujenost, ki ustvarja vse večjo senzorno motorno iluzijo. (nerealno zaznavanje sebe in okolja in tudi nezmožnost vpliva nanj)
Skozi redno izvajanje AEQ dihalnih vaj in raziskovanje Organskega Gibanja, ki jih učim na individualnih urah in skupinskih programih zmanjšamo kronično zakrčenost mišic(stanjšamo mišični oklep) in povečamo raven CO2 v krvi, kar omogoča boljšii prenos kisika v kri, utrujena tkiva in mišice, kar poveča nivo biološke Življenjske energije(voda+hrana+kisik).
To omogoči postopno odpravljanje senzorno-motorne amnezije ali/in odtujenosti, kar zmanjša senzorno-motorno iluzijo in poveča realno čutenje telesa(interocepcija) in okolja(propriocepcija).
Na ta način prvo dobimo priložnost vplivati in ustvariti red znotraj sebe(notranja homeostaza), kasneje pa skozi spremembe vedenja in urejanja tistega, kar nas moti, ovira, omejuje in/ali ogroža, ustvariti red v zunanjem okolju(zunanja homeostaza).
Na takšen način uredimo vzroke kroničnih bolečin/stanj in preprečimo, da bi se te ponovile.
Karim Al Saleh
Učitelj AEQ dihanja 2, Učitelj Organskega Gibanja
