Bolečine v hrbtu so zelo pogosto posledica določenega nevrološkega odziva, znanega kot Landauov refleks oziroma t. i. refleks zelene luči. Gre za razširjen pojav, ki je pogosto dolgotrajen, saj bolečina ni zgolj telesnega izvora, temveč je tesno povezana z našim notranjim doživljanjem, osebnostnimi lastnostmi ter čustvenimi odzivi na okolje.
Sodobno življenje poteka v ritmu urnikov, alarmov in stalnih obvestil. Neprestani zunanji dražljaji nam jemljejo zbranost, energijo in ustvarjajo občutek pritiska. Zaradi stalne usmerjenosti navzven ter močne vpetosti v digitalni svet (mobilni telefoni, računalniki, internet) se postopoma oddaljujemo od lastnega telesa in notranjih občutkov.
Čutila in živčni sistem so zasnovani tako, da zaznavajo tako dogajanje okoli nas kot tudi signale iz notranjosti telesa. Naše zaznavanje se krepi tam, kjer je usmerjena pozornost, medtem ko občutki, ki jih zanemarjamo, sčasoma oslabijo. Ker večino pozornosti namenjamo zunanjemu svetu, postajamo vse manj dovzetni za telesna sporočila, ki prihajajo iz nas samih.
Že povsem majhen dražljaj, kot je zvok obvestila, vibracija ali prižgan zaslon telefona, sproži odziv pripravljenosti. Telo se v trenutku odzove: mišice spodnjega dela hrbta se napnejo, hrbtenica se zravna in organizem se pripravi na gib ali dejanje. To je naraven in koristen refleks. Težava nastane, ko se takšen odziv ponavlja več desetkrat na dan in postane avtomatičen. Takrat ostanejo mišice ledvenega dela kronično napete, pogosto brez našega zavedanja, kar vodi v utrujenost, nelagodje in bolečino.
Ker gre za stresni odziv, je ključno, da se po končanem stresu tudi izklopi. Če ostaja stalno aktiven, začne telesu škodovati. Ker mišično napetost upravljajo možgani, zunanji posegi, kot so masaže, terapije, menjava obutve ali ležišča, ne morejo zagotoviti trajne rešitve. Dolgoročna sprememba je mogoča le takrat, ko spremenimo nevrološke vzorce, ki sprožajo napetost — do tega pa ima dostop le posameznik sam.
Somatske prakse omogočajo, da se mišice zavestno sprostijo in da se živčni sistem ponovno nauči razlikovati med napetostjo in sproščenostjo. Z vračanjem pozornosti v telo se postopoma krepi zaznavanje samega sebe ter obnavlja povezava med umom in telesom.
Tako se naučimo uporabljati mišice smiselno — aktivne so takrat, ko je to potrebno, na primer pri delu, telesni aktivnosti ali ob stresnih situacijah. V času počitka pa se mišični tonus umiri, kar omogoča globoko sprostitev, regeneracijo in obnovo.
S tem se izboljša delovanje celotnega mišično-živčnega sistema, bolečine, ki so posledica dolgotrajne neučinkovite napetosti, pa se postopoma zmanjšajo ali povsem odpravijo.
