Če želimo izboljšati učinkovitost gibanja, je dobro poznati 3.newtonov zakon akcije-reakcije ali zakon vzajemnega učinka.
Vedno, ko se odločimo napeti določeno mišico, je njeno nasprotno mišico potrebno sprostiti.
Za večjo učinkovitost giba, igra največjo vlogo sposobnost sproščanja nasprotne mišice, ki jo želimo napeti.
Živimo v prepričanju, da lahko samo z vedno več truda in trdega dela dosegamo boljše rezultate.
(To ne velja samo za gibanje temveč za vsa področja življenja.)
In če v gibanju to ne drži, potem tudi drugje v življenju, ne bi smelo veljati to načelo…
V gibanju bi to pomenilo to da; če nam določen gib dela težave, bi vso svojo pozornost in energijo namenili, krepitvi, stabilizaciji ali raztegovanju mišic, katere čutimo, da so šibke in ali ne delujejo optimalno.
V bistvu so mišice same po sebi dovolj močne in gibčne za gibe, ki jih potrebujemo v življenju, vendar pogosto mišice izgubijo funkcijo in moč, zaradi kronično zakrčenih mišic, ki nas ovirajo in omejujejo pri gibanju.
Recimo, če je določena mišica stalno prenapeta, izgubi sposobnost sprostitve in takšna mišice ovirajo druge mišice, ki bi se želele napeti v določenem/izbranem gibu.
Dokler se ne naučimo sprostiti kronično prenapetih mišic, je krepitev in stabilizacija mišic sizifovo delo, kjer tudi najbolj trmasti s časoma odnehajo, ali pa jih v to telo prisili z opozorili kot so bolečina, izkrivljena drža,poškodba, bolezen.
Ko bi dosegli učinkoviteje valovanje med ekspanzijo in kontrakcijo agonistov in antagonistov se izboljša tako gibljivost kot moč ,torej funkcija mišic.
Primer, ki ga zelo rad izpostavim, saj je prav tukaj osrednja zmota pri tem načelu;
Pogosto nam svetujejo, da je potrebno trebušne mišice krepiti in jih delati bolj stabilne, da bi bili bolj fizično pripravljeni ali pa celo, da bi uredili probleme v križu in hrbtenici, če nas te pestijo.
Le malokrat pa se vprašamo v kakšnem odnosu je trebušna mišica s hrbtno mišico in koliko je pomembno uravnovesiti razmerje vzajemnega premikanja obeh mišičnih skupin.
Ko mišice trebuha napenjamo, je potrebno vzajemno, z enako silo sproščati mišice hrbta in obratno, ko mišice hrbta napenjamo, je potrebno imeti sposobnost sprostiti trebuh.
Daljši kot je naučeni doseg med napenjanjem in sproščanjem nasproti si mišic, večji je lahko nastanek in izkoristek potencialne energije za gibanje, s tem pride več svobode, gibljivosti in moči v telesu.
Torej boljša kot je sposobnost sprostitve trebuha, boljša je aktivacija in moč hrbta in boljša kot je sposobnost sprostitve hrbta, boljša postane aktivacija in moč trebuha.
Sama krepitev, stabilizacija ali raztegovanje mišic, brez upoštevanja tega osnovnega zakona fizike, je nepotrebna in celo škodljiva.
Po mojih izkušnjah večina okvar in bolečin v hrbtenici izhaja iz prenapetih in kronično zakrčenih mišic trebuha ter medeničnega dna in ne iz šibkosti, kar nam pogosto pravijo.
Zato se je procesa izboljševanja gibanja in dihanja dobro lotiti premišljeno, razumsko in zavestno.
Karim