Zaradi svoje kompleksno urejene strukture, je nos najboljši izbor za učinkovito dihanje. Z nosom je dobro dihati tako med počitkom, telesno vadbo kot med delom/treningom.
Večina strokovnjakov sicer deli prepričanje, da ni prevelike razlike med vnosom zraka skozi usta ali skozi nos. Cilj zraka je mogoče res enak, vendar kako zrak pride do tja, pa se močno razlikuje. Začelo me je zanimati kje so pomembne razlike med dihanjem skozi usta ali skozi nos.
Če želimo razumeti zakaj dihati skozi nos, moramo prvo razumeti zakaj ne dihati skozi usta;
Če razmislimo o hiperventilaciji se ta zgodi takrat, ko dihamo preveč/prehitro in v pljuča vnašamo več zraka, kot ga je naše telo sposobno predelati in skozi pljuča izločiti ogljikov dioksid.Na ta način se količina kisika viša, količina ogljikovega dioksida v pljučih in krvi zniža.
Če poznamo pravilo Bohrovega efekta razumemo, da tako pride do preslabega prenosa kisika v tkiva. Takšnemu stanju lahko rečemo hiperoksidacija, kar pomeni preveč kisika v krvi. Posledice takšnega stanja so lahko vrtoglavice, omedlevice, porušen ph v krvi, na kar mora regulatorni mehanizmi v telesu hitro ukrepati, zaradi česa se organizem dodatno obremeni.
Torej hiperventilacija se pri dihanju skozi usta zgodi z lahkoto, skoraj nemogoče je, če dihamo skozi nos. Ko dihamo skozi nos preprosto ne moremo dobiti preveč kisika, saj bi nas pomanjkanje zraka in nivo tolerance na ogljikov dioksid prisililo v zmanjšanje napora. Z nosnim dihanjem v telo vnašamo zrak bolj počasi, umirjeno in bolj globoko, kot bi ga, če bi dihali skozi usta. A že sam lahkost zraka nam omogoča pojav hiperventilacije, saj zaradi senzorno-motorične amnezije ne čutimo realno potrebo dihalnega ritma za optimalno delovanje telesa in uma v sedanjosti.
Kot za zanimivost in primerjavo;
Normalna količina vdihanega zraka v mirovanju bi morala biti od 4 do 6 litrov na minuto.
Maksimalna količina pri vrhunskem športniku je lahko tudi do 200 litrov na minuto, pri netreniranem človeku okoli 120 litrov na minuto.
Tak razpon je mogoč, ker je zrak lahek, dihalne mišice pa izjemno močne.
Vendar, če bi pili, jedli, hodili, tekli 3-4x več kot je normalno, bi točno vedeli da je nekaj narobe in bi se verjetno prej odločili ukrepati.
Pri prekomernem dihanju problemi nastajajo počasi in tiho, vendar globoko.Ker je dihanje skozi nos 20% težje kot skozi usta, se mnogi odločijo za lažjo pot, kar jim kratkoročno olajša osnovno funkcijo preživetja, vendar ta odločitev terja visoke davke kasneje v življenju.
O dihanju skozi nos;
2/4
Našim prednikom je bilo vodilo učinkovita poraba energije, danes je pa glavna zahteva učinkovita poraba časa. V modernem življenjskem slogu preživimo več ur na dan usločeni za mizo pred računalnikom, na telefonih, v konstantni večopravilnosti, ne vzamemo si čas za odnose, ki postajajo vse bolj plitvi. Občutke iz telesa vse bolj ignoriramo in vse manj razumemo. Jemo predelano hrano, z gibanjem pa premagujemo telo, ne pa ga povezujemo z umom.
Sodoben način življenja tako poveča hitrost pretoka zraka skozi telo, na prvo žogo je ideja super, resnica je pa taka, da bi morali dihati počasno, mehko in obremenitvami prilagojeno. Obremenitve bi pa morali prilagoditi stopnji gibalne inteligence in telesnim občutkom. To omogoča dolgoživost, krepi naš imunski sistem in viša telesno učinkovitost.
V manj urejenih in počasnejše živečih okoljih ima nos pomembnejšo funkcijo, saj z vonjem lahko zaznavajo opozorila na nevarnosti iz okolja. V hiteči družbi in urejenih okoljih te funkcije več ne uporabljamo, zato je tudi potreba po dihanju skozi nos manjša.
Stalno dihanje skozi usta in plitko dihanje z zgornjo stranjo prsnega koša(navpično dihanje) vključita receptorje za stres v zgornjih predelih pljuč, ki tako dodatno stimulirajo ‘bori se ali beži’ obliko razdražljivosti, kar vodi v spiralo dominantnosti s simpatičnim delovanjem avtonomnega živčnega sistema, ki je precej pogosta v stanju nevrotične zaskrbljenosti in strahu.
Tudi šport vodi stran od dihanja skozi nos. Med treniranjem lahko opazimo, da večina diha skozi usta, tudi ko športniki niso blizu svojega maksimuma.
Bodite pozorni na tekače, ki tečejo mimo vas; Običajno hlastajo za zrakom s široko odprtimi usti, čeprav ne tečejo proti cilju v zaključnem šprintu za olimpijsko kolajno 🙂
S takšnim dihanjem izdihnemo več ogljikovega dioksida in vdihnemo več kisika, kar se zdi na prvi pogled logično in potrebno.
Eden izmed problemov pri treningu, kjer gre športnik prek svojih meja, je, da s previsokimi obremenitvami in prehitrim krvnim pretokom v pljučih skrajšuje čas krvi v pljučih. S tem se v pljučih dviga odstotek kisika in pada odstotek ogljikovega dioksida.
Takšno stanje se prenese v kri, zaradi česa pade prenos kisika v tkiva, ki sporočajo, da jim le tega primanjkuje. (bohrov efekt) Utrip se tako še pospeši, kar dvigne hitrost pretoka krvi in zraka skozi pljuča ter vodi v hlastanje za zrakom in dihanje skozi usta.
Četudi dihanje skozi usta in prsni koš prineseta potrebni kisik v srednji in zgornji del pljuč, povečan srčni utrip zmanjša čas za izmenjavo plinov v njih. Ta dihalna neučinkovitost pokaže, kako ključnega pomena je dihanje skozi nos in trebušno prepono, ki omogoča primerno funkcijo spodnjega s krvjo in kisikom najbogatejšega dela pljuč. Če dihamo skozi nos in s trebušno prepono se učinkovitost dihanja strmo dvigne in sprosti srce.
Dihanje skozi usta lahko tudi povežemo z vse pogostejšimi aritmijami in srčnimi odpovedi tako v rekreativnem kot profesionalnem športu.
Dihanje skozi usta lahko primerjamo z možnostjo dodatnega izgorevanja, ki jo v primeru nevarnosti lahko uporabijo piloti bojnih letal in s tem kratkotrajno dvignejo moč motorjev. Tako se lažje izognejo nevarnosti.
Zaradi zgoraj navedenih razlogov spremembe vloge učinkovitosti porabe energije so danes tudi čustvene reakcije in travme močnejše in dlje trajajoče.
Za spoznanje in zanimivost;
Danes prevladuje stanje psihoze(potlačenje in popačenje realnosti) v primerjavi s stanji histerije(pretirana reakcija na realnost), kar zopet vodi v stalno aktiviran simpatični način delovanja AŽS in s tem povezanim dihanjem skozi usta.
Freud je pred sto leti obravnaval približno 90 odstotkov histerij in 10 odstotkov psihoz, medtem ko sodobna psihološka praksa obravnava ravno obratno stanje.
O dihanju skozi nos;
3/4
Najbolj pogost vzrok za neučinkovito/nepravilno dihanje in kronične bolečine je pretiravanje pri treningih. Pritisk, zaradi izboljšanja rezultatov in dosežkov je izjemno velik že pri osnovnošolcih.
Pogosto pa že pred osnovno šolo starši z napačnim odnosom do sebe in okolja ne kažejo dober zgled otroku. Logika bolj kot se trudiš, boljši boš, prevladuje že v nekaterih vrtcih in se skozi osnovno in srednjo šolo le še stopnjuje. Takšna stanja so še bolj vidna pri otrocih,ki prezgodaj začnejo z športnimi tekmovanji.
To vodi v zmanjševanje in ignoriranje telesnih občutkov in potiskanja telesa v več, kar hitro privede v preveč in vodi v dihalno ter gibalno neučinkovitost.
Tak odnos do telesa je še posebej pogost in močan pri otrocih z močneje potlačenimi čustvi (primer; odhod v vrtec, neurejeni odnosi med starši in starši z otrokom, ne zmožnost staršev, da prevzamejo višek čustev iz otroka nase…) in omejeno gibljivostjo prsnega koša ter omejeno možnostjo sprostitve in ekspanzije pljučne in trebušne votline.
Tudi kardiovaskularne vaje pogosto povečujejo pojav hiperventilacije in krepijo vzorec navpičnega dihanja, saj je ob pretiravanju z dolžino in stopnjo obremenitev potrebno blokirati občutke izčrpanosti telesa, ki naj bi vodili v prenehanje gibanja ali zmanjšanje hitrosti/ stopnje obremenitev.
Športnik občutke blokira z višanjem mišičnega tonusa v prsnek košu, ramenskem obroču in vratu, zato da lahko zdrži do cilja. In ko to pogosto počne, se temu primerno zmanjša sposobnost učinkovitega dihanja.
Za spoznanje;
Dihanje skozi usta:
-Povzroči naprej nagnjeno glavo
-Suha usta nakazujejo na zakisanje ustne votline in posledično nastanek kariesa ter pojav raznih bolezni dlesni.
-Povzroča slab zadah, ki je posledica spremenjene ustne bakterijske flore.
-Dokazano povečuje prisotnost smrčanja in pojavljanje spalne apneje
O dihanju skozi nos;
4/4
Eden glavnih vzrokov za bolečine, poškodbe in neprimeren odnos do telesa športnika je običajno borba s časom in prekratek čas adaptacije. To je povsem v duhu sodobnega odnosa do časa, ki ga je vedno premalo.
Ego nima težav, ki jih postavlja čas, temveč ustvarja želje in motive, saj deluje po zakonih kvantne fizike, kjer čas nima odločilne vloge pri sosledju dogodkov.
(Z umom smo lahko v prihodnosti, preteklosti domišljiji…)
Telo je druga stran kovanca, saj deluje po zakonih klasične fizike in mu čas določa sosledje vseh življenjskih procesov.
(S telesom smo vedno tukaj in zdaj)
In če sta ego in telo neusklajena, se mora pojaviti neprijeten občutek, saj nas le ta uči usklajevanja obeh kovancev, ki pa se vedno stopnjuje v bolečino, poškodbo in obrabo, če pravočasno ne ukrepamo in ne uredimo potrebnega.
Neprijeten občutek je lahko posledica neskladja z obeh strani.
Ko telo ne zmorem kar bi želel ego, se počutimo neprijetno, ko ego nekaj ne zmore, kar bi hotelo telo, se spet počutimo neprijetno.
Redno in radovedno uvajanje dihanja skozi nos omogoči telesu umirjenost in zdravo lagodnost.
Z dihanjem skozi nos je naša zavest bolj pozorna in dovzetna na dogajanje in dražljaje telesa v sedanjosti.
Najprej imamo občutek, kot da se ne premaknemo nikamor, sčasoma pa občutimo, da se počasi daleč pride in drugače razumemo nauk o tekmi med želvo in zajcem.
Kot za zanimivost;
Dihanje skozi nos:
-Nos opravlja 30 funkcij, od katerih so prav vse pomembne in dopolnjujejo vlogo pljuč, srca in drugih organov. (Dr. Maurice Cottle)
-Nosna votlina igra osrednjo vlogo v fiziologiji dihanja. Spodbuja filtracijo, ogrevanje in vlaženje vdihanega zraka. To omogoči, da ima zrak, ko pride v pljuča, ustrezno temperaturo. To omogoča primerno preskrbo telesa s kisikom.
-Dihanje skozi nos v budnem stanju predstavlja približno 50% več upora za tok zraka (glede na dihanje skozi usta), kar ima posledico 10-20% višji privzem kisika.
-Ogreje in navlaži zrak.
-Odstrani znatno količino patogenov, virusov, alergenov
(Vir članka; Učbenik AEQ dihanja 1)
Karim
